Ljudje imajo že od nekdaj neustavljivo željo po podrejanju narave oziroma vsega živega. Iz neznanega razloga največjo osuplost in mnogim tudi zadovoljstvo predstavlja zadrževanje nevarnih živali v ujetništvu. Sem spadajo različne vrste pajkov, kač, krokodilov, ptic iz vrst ujed kot so sokoli, orli in sove, ter nenazadnje zveri, kot sta naši avtohtoni vrsti medved in volk ali eksotične vrste kot je na primer gepard.

Beloglavi jastreb (Gyps fulvus) je ptica, ki večino časa preživi v zraku iščoč svoj naslednji obrok. Pri tem preleti velike razdalje. Beloglavi jastreb na sliki živi v ogradi premera 10 - 15 metrov. (Foto: Petra Mohar)

Pri zadrževanju divjih živali je potrebno upoštevati njihove zahteve za znosno počutje:
1. Prostor in okolje
2. Hrana
3. Socialna struktura in razmnoževanje
4. Odnos žival - človek
5. Vpliv omejenega gibanja (kletke) na vedenje

Jastrebi v naravi prejadrajo velike razdalje (Foto: arhiv DZZŽ LJ)

Dober lastnik (ne glede na to ali je to posameznik ali ustanova kot je živalski vrt) mora živali, ki jo je prisilil živeti v ujetništvu, zagotoviti pogoje, ki posnemajo njeno naravno okolje. Vedeti je torej potrebno, kje vrsta v naravi živi, kako svoje okolje uporablja in v kakšnem odnosu je s pripadniki iste in drugih vrst.

Vsaka žival se je sposobna prilagoditi na spremembe v okolju znotraj nekih meja. Če te meje prestopimo, povečamo živali stres do te mere, da postane občutljiva na bolezni, ki lahko vodijo v smrt (najbolj znani primeri »hitro umirajočih« legvanov), ali pa razvije vedenjske motnje (znano ponavljajoče nihanje glave levo in desno ali neprestana hoja v krogih). Nekaj tipov vedenjskih motenj si lahko ogledate TUKAJ.

Leta 2003 sta Ros Clubb in Georgia Mason objavili raziskavo, kjer sta pokazali, da živali, ki imajo v naravi velike teritorije in prehodijo velike razdalje, niso primerne za zadrževanje v ujetništvu. Čeprav so znanstveniki že dolgo opozarjali na pomen velikosti ozemlja, ki ga ima žival v naravi, je to prva raziskava, ki je s konkretnimi podatki trditev podprla. Vodilo raziskave, ki bi se ga morali držati in zavedati pri posedovanju kateregakoli živega bitja, je bilo: »Če jih ne moremo imeti tako, da jim omogočimo dobro življenje, jih sploh ne imejmo.«

Seveda pa ni vse prepuščeno človekovi dobri volji in znanju, pač pa je potrebno upoštevati naslednjo zakonodajo:

Pravilnik o zaščiti hišnih živali
1. člen: Ta pravilnik določa minimalne pogoje za zaščito hišnih živali.

Odredba o bivalnih razmerah in oskrbi živali prostoživečih vrst v ujetništvu
1. člen: Ta odredba določa, katere bivalne razmere in katera oskrba se štejejo za ustrezne pri zadrževanju živali prostoživečih vrst v ujetništvu, ne glede na namen zadrževanja.
Ta odredba določa tudi živalske vrste, o katerih pridobitvi je, na podlagi zakona, ki ureja ohranjanje narave, treba obvestiti ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave, in način obvestitve.(PRILOGA)

Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah - neuradno prečiščeno besedilo
Uredba določa prosto živeče živalske vrste, ki so ogrožene ali mednarodno varovane, ureja pravila ravnanja z omenjenimi vrstami, varstvene režime, način varstva njihovih habitatov, instrumente za zagotavljanje ugodnega stanja habitatov teh vrst ter način spremljanja stanja.

Pravilnik o označevanju živali prosto živečih vrst v ujetništvu
1. člen: Ta pravilnik določa živali prosto živečih vrst v ujetništvu, ki se označijo, načine njihove označitve, evidenco označitev, vrsto oznak, način dobave oznak, naročanje oznak in nadzor nad označitvijo živali.

Clubb, R. & Mason, G. (2003). Captivity effects on wide ranging carnivores. Nature 425: 473-474