Spominjam se dneva, ko sem z naključim brskanjem po internetu odkrila ganljivo izpoved nizozemskega veterinarja, dr. Kima ten Dammea, ki se je kot prostovoljec pridružil afriški organizaciji, ki skrbi za osirotele šimpanze. Neke noči so dobili klic iz drvarskega podjetja, ki je v Kamerunu sekalo drevesa, da so našli šimpanza, ki potrebuje pomoč. Ekipa z veterinarjem se je nemudoma odpravila na deset ur dolgo pot in ko so prispeli k malemu šimpanzu – za katerega se je izkazalo, da je mlada gorila – jih je grozovito stanje mladiča (kljub mnogim dotedanjim groznim izkušnjam) naravnost šokiralo.

Mala šimpanzja samička, ki so ji kruto pobili družinozato, da so prišli do nje, je na kupca čakala v ptičji kletki. (Vir: jack.wildlifedirect.org)

PRIPOVED NIZOZEMSKEGA VETERINARJA

»Majhna in izčrpana gorila je negibno ležala na tleh … bila je tako drobna in nebogljena. Njeno stanje je bilo zelo slabo, bila je podhlajena, težko je dihala, izcedek ji je tekel iz nosu in oči, telo je bilo pokrito s krastami, na mestih, kjer je bila zvezana z vrvmi, pa so se ji poznale globoke rane. Nemudoma sem jo oskrbel z zdravili in pričel z intenzivno terapijo, v upanju, da bi malo nebogljeno velikanko rešili. Ker smo ugotovili, da je prešibka za dolgo pot nazaj do kampa, sem se odločil, da z njo prenočim v drvarskem naselju in se skupaj vrneva naslednji dan, ko si malo opomore. Gorile so namreč izredno občutljive živali, celo tako zelo, da jih lahko sam stres ubije, ta mala gorila pa je bila obenem tudi v zelo slabem fizičnem stanju, zato poti zagotovo ne bi preživela.

Kljub intenzivni terapiji, hranjenju in oskrbovanju z zdravili na dve uri podnevi in ponoči, je bilo njeno stanje naslednji dan nespremenjeno, zato sva bivanje podaljšala za en dan. Noč je bila naporna, saj nisem bil vajen spati z gorilo na prsih, zato sem se zbudil utrujen, a izjemno srečen, da je gorila še vedno živa. Na trenutke je celo izgledala malo bolje, ni sicer še imela moči, da bi sedla, je pa z malimi ročicami nežno prijela mojo srajco in me s svojimi čudovitimi rjavimi očmi globoko pogledala. In ko sem samo pomislil, morda pa ji bo uspelo ... je že utrujeno omahnila nazaj. Huda izčrpanost in težave z dihanjem so zahtevale svoje. Očitno je bilo, da je še vedno prešibka, da jo odpeljem od tod. Presenetilo me je, kako hitro sem se navadil imeti gorilo na sebi 24 ur na dan. Ko sem šel na stranišče, se tuširal, oblačil, jedel … vedno je bila na meni.

Drugo noč sem imel občutek, kot da že od nekdaj spi na mojih prsih. Tretje jutro je bila kljub zdravilom in negi še vedno zelo šibka. Ni imela dovolj moči, da bi sama pila, zato sem jo hranil preko brizgalke. Ker sem se zavedal resnosti njenega stanja, sem se razumsko želel malo distancirati od nje, a bilo je nemogoče, da se ne bi zaljubil v to nežno bitje. V drvarskem naselju sva tako preživela še eno noč. Kljub temu da so bili drvarji do mene prijazni, si nisem mogel pomagati, da ne bi gledal na njih kot na sovražnike. Njihova prisotnost je bila destruktivna. S sekanjem dreves in utiranjem poti ter cest so omogočili, da so prej nedostopni kotički v osrčju pragozdov zdaj postali dostopni divjim lovcem, kateri brezvestno pobijajo vse živali, vključno s šimpanzi in gorilami. V mojem naročju je ležal nebogljen dokaz.

Četrti dan se je stanje male gorile rahlo poslabšalo, ponoči je dihala le še s težavo. Kljub temu da od skrbi nisem spal celo noč, me je očitno utrujenost za trenutek premagala, saj me je mala gorila ponoči s svojimi malimi rokami prebudila, ko mi je nežno stiskala obraz. Izgledalo je, kot da me prosi, naj ji pomagam. Počutil sem se tako nemočnega. Tako zelo sem si želel, da bi ji lahko kako pomagal, ampak vedel sem, da nič več ne morem storiti za njo kot le to, da jo tolažim … Ta pogled v njenih nežnih rjavih očeh. Nikoli ga ne bom pozabil …

Takega pogleda ne pozabiš nikoli (Vir: jack.wildlifedirect.org)

Uspela je preživeti noč, a jutro je bilo negotovo. Še vedno je prostovoljno pila, a videl sem, da njeno telo postaja šibko. Kasneje tega jutra se je njen pogled spremenil, nato pa se je v mojem naročju odvil srce parajoči boj za zrak in življenje. Kljub temu da sem vedel, kako brezupno je, sem vseeno začel s protokolom umetnega oživljanja. Nato zdravila  za spodbujanje dihanja. Umetno dihanje. Masaža srca … in konec. Najin boj je bil izgubljen. Umrla je v mojem naročju. Nisem je mogel rešiti.

V svojem osebnem in profesionalnem življenju, kjer delujem kot veterinar, sem videl mnogo živali umreti, a nič, prav nič se ni moglo primerjati s tem, kar sem doživel ob tej mali, nežni in nebogljeni gorili: najin intenzivni odnos v zadnjih dneh njenega življenja, izčrpanost in velika ljubezen do te male prijateljice, še najbolj pa grenkoba ob zavedanju, od kod je prišla, me je pretresla bolj kot karkoli. Gledala in videla je, kako so ubili njeno mamo, nato pa jo iztrgali iz njenega naročja, ki se ga je vztrajno oklepala, jo zvezali z vrvmi, ki so ji zadale globoke rane in zaprli v kletko … In kljub temu, kakšno voljo do življenja je imela … Zaslužila si je tako zelo veliko več. In ona je le ena izmed žrtev milijonske industrije z mesom divjih, ogroženih živali.«

DIVJE ŽIVALI NISO LJUBLJENČKI!
Zgodba me je globoko pretresla in dejstvo je, da se to danes in prav ta trenutek dogaja s stotinami divjih živali, še posebej s primati. Zgodba male gorile je le ena izmed milijonov tragičnih zgodb živali, ki so ubite ali mučene v nezakoniti verigi trgovanja z mesom divjih, celo ogroženih živali. Izsekavanje gozdov, nove ceste za potrebe lesne industrije omogočajo divjim lovcem lahek dostop v nekoč neokrnjene kotičke pragozdov, kjer bolj ali manj nemoteno pobijajo divje živali,  njihovo meso in dele telesa pa prodajo na črnem trgu.

POSNETEK: NEZAKONITA TRGOVINA Z ŽIVALMI KOT POSLEDICA IZSEKAVANJA GOZDOV

Ulov opice z mladičem jim prinesejo celo dvojni zaslužek. Mamo ubijejo, ko se je mladič tesno oklepa, nato ga iztrgajo iz njenega mrtvega naročja, zvežejo in zaprejo v kletko ter na črnem trgu prodajo oba. Zraven razkosanega telesa svoje mame sedi izmučen, še živ mladič, ki je bil nekaj ur nazaj priča njene krute smrti, zdaj pa priklenjen ob njenem truplu, ki se prodaja kot hrana, išče nov »dom«. Da bi ga ubili za meso, je še premlad, kot bodoči »hišni ljubljenček« pa s svojim videzom kot magnet privablja poglede ljudi (=kupce).

Šimpanzji mladič, ki je bil prestrežen na poti na trg (Vir: jack.wildlifedirect.org)

A divje živali niso ljubljenčki! Zgodbe opic (ali drugih divjih živali), prodanih za hišne ljubljenčke, imajo praviloma vedno žalosten konec – največkrat mladiči v novem domu (ali še prej) zaradi neprimerne oskrbe, stresa (ki vključuje tudi in predvsem izgubo mame), neprimernega okolja … umrejo. Tisti, ki preživijo, pa slej ko prej (če ne prej, pa takrat, ko odrastejo in niso več »ljubki in zanimivi«) končajo priklenjeni na verigi, kjer za preživetje zabavajo množice brezbrižnih ljudi – tudi in predvsem turistov!

Določeni kupijo mladiča, ga priklenejo na verigo, počakajo, da zraste, nato pa ga ubijejo in pojedo. Žalostno in bedno življenje nič krivih, nedolžnih, čutečih bitij ima prav tako žalosten in beden konec. Je to dopustno za katerokoli živo bitje na našem planetu? Ne. Nikoli in nikdar. Vendar smo šli ljudje še dlje. Danes večini človeku podobnih opic (žal tudi drugim divjim živalim) grozi izumrtje. Na črnem trgu trgovine z divjimi živalmi, ki je prisotna na vseh kontinentih, tudi v Evropi, je možno kupiti vse: od mesa slonov, antilop, zaščitenih ptičev do mesa človeku podobnih opic, ki dosega zelo visoke, celo najvišje cene, saj izven meja Afrike velja za specialiteto.

A to ni problem Afrike, ampak je problem celotnega planeta. Naša etična in moralna odgovornost je odgovornost do vseh prebivalcev Zemlje. Trgovina z mesom divjih živali zdaj predstavlja enega glavnih razlogov, da bomo morda nekaj živalskih vrst izgubili za vedno. Strokovnjaki ocenjujejo, da v kolikor se takoj ne lotimo intenzivnega reševanja, bodo v roku 15-20 let šimpanzi izumrli. Ta trenutek je na svetu le še nekaj sto, celo manj kot 700 (!) gorskih goril. Na bolj kritični meji kot danes skoraj ne morejo biti. Lahko jih samo še ni več. Se sploh zavedamo, kaj lahko izgubimo? Videti je, kot da človeška brezbrižnost in pohlep ne poznata meja. Pozna pa svoje meje izumrtje, saj bo, če se bo zgodilo, dokončno.

POSNETEK: GORILJA ROKA NA TRGU (LAGA Ape operation)

Kaj lahko storimo kot posamezniki?
• Ko potujete v eksotične dežele, preverite izvor vaše hrane, spominkov … in ne kupujte ničesar, za kar ne veste, kaj je, in ne prisostvujte predstavam, ki vključujejo divje živali, temveč dogajanje, če se le da, sporočite lokalni organizaciji za pomoč živalim.
• Večina organizacij, ki se na terenu bojuje za zaustavitev trgovanja z divjimi živalmi, je odvisna od prostovoljnih prispevkov – če imate možnost, jih podprite z donacijo. Šteje prav vsak, tudi minimalni znesek. Nekatere organizacije v ta namen ponujajo simbolično »posvojitev« opice (ali druge živali) za eno leto.
• Podpišite peticije proti trgovini z divjimi živalmi.
• Problema se nikoli ne da rešiti, če zanj ne veš. Vi zdaj veste, poskrbite, da bo zanj izvedelo čim več ljudi.

»Trgovina z mesom divjih živali lahko uniči vso živo populacijo afriških opic v naslednjih 5-15 letih.« (Inštitut Jane Goodall)

Avtorica: Diana Vlahinič