Prijava na novice
| Odnos ljudi je obupen |
| Sunday, 21 September 2008 00:00 |
|
There are no translations available. Že dolgo nismo pisali ničesar o dežurnem telefonu. Torej telefonu Društva za zaščito živali Ljubljana, ki je odprt vse dni v letu vsaj dve uri na dan in na katerega se v času uradnih ur, objavljenih na odzivniku, javljajo prostovoljke. K pisanju me je vzpodbudil obupan klic moje kolegice, ki se trenutno oglaša na društven telefon. Že nekaj dni se namreč ukvarja z gospo iz Kranja, ki je prepričana, da se nam niti za tako grozen primer, za katerega misli (ali drugače rečeno – za katerega se ji zdi), da se dogaja, ne da dvignit iz naših popolnoma preveč plačanih riti. Sama seveda niti pod razno ne bo naredila ničesar drugega, kot klicarila nas nekajkrat na dan in spravljala moje kolegice v obup. Mogoče ste že sami opazili nasprotja poudarjenih besed. Za vsak slučaj bom razložila še opisno: 1. Gospa iz Kranja je prepričana, da smo za težavo, ki jo je opazila ona (oziroma, opazila ni ničesar, predvideva pa, da bi se lahko kaj zgodilo), dolžni poskrbeti mi. Ni pripravljena klicati na svojo občino, saj smo vendar za to mi tukaj. Kajne? Pri tem se gospa ni niti pozanimala, katero društvo deluje na njenem območju (namreč, nimamo zastonj imena Društvo za zaščito živali Ljubljana in ne Kranj). O razumevanju pristojnosti po slovenski zakonodaji pa niti začela ne bom. 2. Na telefon se javljajo prostovoljke. Torej ne nekdo, ki je v službi od 7ih do 15ih, pač pa nekdo, ki poleg svojih vsakdanjih obveznosti – torej vsaj 8-urne redne službe, šolanja ob službi, družini in vsem ostalem nameni čas tudi zapuščenim, nikogaršnjim živalim. In da vas ni sram, da take ljudi zmerjate z nesposobneži in lenuhi! Poudarila bi rada še nekaj, znotraj in izven okvirov dotičnega primera – odzivni čas 24h/dan imajo v RS Sloveniji nekatere službe kot so policija (113) , reševalci in gasilci (112), za ljudi urgenca in za živali zavetišča za nujne primere (recimo poškodovan pes sredi ceste). In to je to. Mi – torej Društvo za zaščito živali Ljubljana se vam nismo dolžni javljati ob 10. uri zvečer, niti vas klicati nazaj. Če pa ravno že – je to naša dobra volja. In res me zanima, kdo drug – razen zgoraj naštetih po dolžnosti – vam je na razpolago čisto vsak božji dan v letu, vključno s 1. novembrom, 25. decembrom in 1. januarjem tako kot naš dežurni telefon? Ljudje postajajo iz dneva v dan bolj nekulturni in pomembni predvsem in samo sebi. Na vsak (ampak resno –na vsak) način želijo in vztrajajo pri svojem cilju, ki ga bodo dosegli, pa če je treba skakati čez kupe trupel. Nismo pomembni mi – soljudje, niso pomembne živali, pomembna je zadovoljitev tiste trenutne želje, ki se je v človeku vzbudila iz tisoč in enega razloga. Ni nobenega spoštovanja in razumevanja. Draga gospa iz Kranja – zakaj za težavo, za katero mislite, da obstaja (ker tako ali tako ne veste, če se sploh kaj dogaja oziroma niti ne veste, kje dotične živali so), ne poskrbite sami? Zakaj bi moral kdo drug? In s kakšno pravico zahtevate od koga drugega, da naredi nekaj namesto vas? Prosim gospa, razmislite… Petra Mohar |
