Delo v našem društvu je lahko prijetno, zabavno in ustvarjalno, predvsem kadar se člani srečamo na stojnici in svoje znanje delimo z zainteresiranimi mimoidočimi ali pa se dobimo kako prosto popoldne in ustvarjamo z gipsom in barvami.

Delo z živalmi, ki ga preveč ljudi romantično opisuje kot pomirjajoče in radosti polno, pa dostikrat s seboj prinese veliko bolečine. Težko bom z besedami opisala svoje trenutne občutke, vendar se bom potrudila, da boste bralci dobili vsaj približen občutek, kakšno je lahko delo nas prostovoljcev, kaj pri tem čutimo in s čim vse se spopadamo.
Muca Mia

Zavedam se, da moje pisanje njej, muci Miji, čisto nič ne pomaga in vem, da sem sebična, ker pišem samo zato, da je meni lažje in da si jaz olajšam vest. Ob tem, ko pišem zgodbo, se zavedam, da zanjo ne bom naredila nič več in muca Mia ostaja pri vrtičkarjih. Samo vprašanje časa je, kako dolgo bo še lahko prebivala tam, kjer sem jo pustila. Tudi ni pošteno, da sem jo poimenovala Mia, kar v italijanščini pomeni »moja«, ker ni moja in ne bo moja, ker sem se jaz tako odločila.

Trenutno se sprašujem kdo sem jaz, da odločam, katero muco bom vzela k sebi in katera bo šla nazaj v okolje, kjer sem jo ulovila. Njo sem vrnila, ker je odrasla muca, kljub temu, da je najlepša muca, kar sem jih kdaj srečala in najbolj prijazna mačka na svetu. Ko sem jo ujela v transporter, je jokala, ker jo je bilo strah. Ko sem jo odpeljala na veterino, kjer so jo testirali na mačje bolezni in jo sterilizirali, jo je sigurno bolelo in da, bilo jo je strah. Tudi, ko se je zbujala iz narkoze, se verjetno ni počutila najbolje. Kljub vsemu je muca Mia pri meni doma predla, čeprav je prostoživeča mačka in ji ljudje verjetno niso bili vedno naklonjeni. Mia je edina muca do sedaj, ki sem si jo upala spustiti iz transporterja, da sem ga očistila. Ko sem jo nahranila, je predla, se zaletavala v moje noge, se dvigala na zadnje tačke, da sem jo le dovolj močno božala. Gledala me je naravnost v oči in komunicirala z mano. Le kako naj tako muco vrnem nazaj v zunanji svet? Zdaj, ko se bliža zima in napovedujejo nizke temperature?

Vendar mi ni preostalo drugega, kot da sem jo vrnila. Ko sem odprla vrata transporterja na njenem terenu, kjer naj bi živela že tri leta, je šla ven, vendar je ostala v moji bližini. Butala me je z glavo v roko, mi jedla iz roke in predla. Tako muco sem vrnila nazaj v zunanji svet.  Vsa stiska in tesnoba, ki jo trenutno čutim, dve neprespani noči in neprestano solzne oči njej ne pomagajo.

Dejstvo je, da se žrem in uničujem sebe, ker sem se odločila, da najdenih mačk ne bom nameščala in jim iskala doma. Zakaj ne nameščam prostoživečih mačk? Veliko je razlogov, ampak največji razlog je strah, da mačk ne bom oddala. Glede na to, da sem svoji mami na tak način dala že tri muce in ima sedaj štiri, jaz imam dva, moja tašča ima tri, moja babi bo dobila ta teden enega popolnoma shiranega in polnega garij, stricu sem dala mačka z mikrosporijo, enostavno ni več ljudi, ki bi jih poznala in ne bi imeli mačka, zato mačk na tak način ne morem več reševati.

Glede na to, da je moje delo v društvu tudi terensko, kjer se srečujem z ne-kastriranimi in ne-steriliziranimi mačkami, je ena od mojih nalog, da prostoživečo mačko ujamem in jo ga odpeljem na test ter sterilizacijo oz kastracijo ter vrnem nazaj v okolje, ki jim je poznano. Priznam, da je meni to delo težko in mi vzame največ časa, vendar vem, da nekdo mora opravljati tudi to delo. Na terenu sem že naletela na dva mala muca, stara komaj tri tedne, s tako vnetimi očmi in tako zamašenim noskom, da nista več vohala hrane in posledično nista več jedla. Brez pomoči sigurno ne bi preživela. In to da vsej bolečini in tesnobi drugačen pomen. Mucka sta sedaj živa in zdrava ter seveda živita pri moji mami.
Torej vztrajam pri tem delu zato, ker želim preprečiti trpljenje prostoživečih mačk in njihovim mladičem, za katere verjamem, da je bolje, da se nikoli ne skotijo, kot pa da umirajo v mukah.

Resnično upam, da sem s svojim pisanjem, prepričala vsaj nekoga, da bo svoji živali preprečil, da bi na svet spravila novo leglo nezaželjenih in nepotrebnih mladičkov. V naši državi je stanje namreč porazno, zavrženih je vse več in več živali, posvojiteljev pa je glede na hitrost oddajanja živali nastanjenih pri naših začasnih namestiteljih očitno zmanjkalo. Zato imamo dober razlog, da se potrudimo, da je »čudežev življenja« čim manj.


Nataša Lokar