Čeprav je pomoč živalim dolžnost prav vsakega izmed nas, nas je vseeno zelo malo, ki se ob povoženi živali ustavimo in ji pomagamo. Še manj nas je takih, ki vemo, da je potrebno na delih, kjer se pričakuje živali na cesti (in na to opozarjajo tudi prometni znaki) zmanjšati hitrost. Res malo pa nas je takih, ki vemo, da domače živali nimajo kaj iskati na cesti in ogrožati prometa. In teh nas malo se prepogosto srečujemo s posledicami neodgovornosti naše družbe, med katere spada tudi spodnja zgodba.

Samo še ena žrtev naših cest. (Foto: Petra Mohar)

Jutro ni bilo nič posebnega, vse je teklo po ustaljenem redu, ko mi je na poti v službo, nedaleč od mojega doma, zastalo srce...

V koloni smo se vozili počasi, tako med  50 in 60 km/h, več nas, ko smo se pripeljali do ubožca. Črn mačkon na sosednjem pasu, ki je na sredi mokre, spolzke, prekleto hladne ceste zbiral še zadnje atome moči, da bi premaknil svoje zlomljeno telo, ki ga več ni ubogalo. Od daleč je bilo razvidno, da obnemogel leži, kleči, je zvit in se bori za življenje, pa sem bila očitno edina za volanom, ki je ob pogledu nanj malo umrla. Mirno so svojih 50 ali 60 km/h peljali dalje.  Sem norela, vpila in se tresla do prvega ovinka, da sem lahko obrnila in v isti sapi zahtevala od kdo ve koga, da naj bo še pri sebi, morda bolje – naj ne bo mrtev, naj ga naknadno še kdo ne povozi, da bi lahko bilo v teh nekaj metrih in sekundah, ki so me ločile do njega, vse dobro, da bi me malo zmedeno počakal nepoškodovan.

Pošastno grdo sem parkirala ob cesti, pograbila deko, nekajkrat preklela, ker imam ravno danes avto poln do stropa, nemočno ob cesti čakala, da je nekaj voznikov obvijugalo nekajkilsko črno nesrečo, pokleknila k njemu in ga hitela spraševat, kako je. Revše ubogo se je oglašalo, nemočno, gotovo razboleno. V trenutku sem vedela, da se ne bo zaključilo srečno. Kri na gobčku, zadnjega dela ne more premakniti, sicer pa razen mokre dlake, nič vidno hujšega. Ko sem ga zavijala v deko in ko sem se trudila, da ga ne bi preveč premikala, se mi je v glavi odvrtelo nekaj prizorov in razmišljala sem, kako je enostavno poslušati ali prebrati podobne zgodbe, ko je vpleten nekdo drug in kako zelo blizu so te velike, zlatorjave oči, v katerih ugaša življenje, ko si v zgodbo vpleten sam.

Pograbila sem ga, ga položila na sopotnikov sedež, peljala, hitela, klicala po telefonu in prestrašila še mojega moža, ki me je že pričakal pred veterino, kje se je moralo zaključiti mlado mačje življenje.

Nekaj dni kasneje sem videla kar tri povožene mačke. Rekla bi, da je bila prva stara med 6 do 9 mesecev, druga največ 2-3 mesece in tretja odrasla. Vse pa imajo vsaj en skupni imenovalec oziroma kar več njih. Vsem je skupno, da so naše, nezaželene in (upam) mrtve. Zares zaboli, ko pogled uzre prizor, ki se ga morda oko nikdar ne bo navadilo. In znova se ljudje vozijo mimo, kot da ni nič narobe, celo več, kot da je to vsakodnevna praksa, kot da je to normalno.

Krvava sled, ki jo je za sabo pustila muca. (Foto: Katarina Herček)

Peljala sem se v službo, ko me je za ovinkom pričakala muca. Malo črna in malo bela, sedela, bolje rečeno, na pol ležala, je ob robu ceste. Nič prisiljenega ni bilo v njeni drži, le sumljivo dolgo je tam tako ždela. Peljala sem mimo in zazdelo se mi je, da nekaj ni v redu. Pogledala me je skozi zapacano steklo avta. Naravnost v oči. Kdaj se lahko srečaš s tistim globokim pogledom z živaljo v gibanju, v avtu, v naglici? Zmrazilo me je, da niti povedati  ne  morem kako. Revše! Nemudoma sem obrnila, pustila avto ob robu, pograbila majčko, ki je v avtu ostala od včeraj, stopila do nje in ob glasnem prigovarjanju: "Muuuuci, muuucka, kaaaj je bilooo? Muc, Muc, ...", me je pogledala in vse je postalo jasno. Najmanj udarec v glavo, kaj je s telesom, pa sem ugotovila že samo trenutek kasneje, ko jo je ucvrl/la kot pobesnela malo levo, malo desno, obstala sredi ceste in tistega neumnega ovinka, vsa majava, da sem vpila, pa tekla proti njej, da jo še dodatno kdo ne povozi. Stekla je proti koruzi, prekleti koruzi, jaz za njo, eno japonko sem pustila kar na asvaltu. Na pol obuta sem šibala za njo, a mi je postalo jasno, da bo tole kar zalogaj. Majava, brez prave orientacije, me je počakala, zamijavkala,malce zadihala, pa jo spet ucvrla, to pot še globlje v koruzo. Do danes nisem vedela, da je koruza posajena tako zelo na gosto, prav nemogoče se je premikati med njo, če imaš vsaj malo več kot 20 kg in še pomislila nisem, da bi kmet morda bil hud, da rovarim po njegovi njivi in poldrugi meter visoki koruzi.

Ostala je samo koruza in upanje, da je muca umrla čim hitreje. (Foto: Katarina Herček)

Nisem je našla. Niti popoldne, ko sem se vračala ne. Srčno upam, da je sirota umrla hitreje, kot si na žalost lahko predstavljam. Levo zenico je imela popolnoma razširjeno, desno pa svetlobi primerno. Kri v  nosnici in sklonjena glava je nakazovala na silen šok, predvsem pa možganske krvavitve, Ni mi treba biti veterinar, da seštejem dva plus dva. Telo, želja po preživetju in tačke pa so jo odnesle, četudi majavo, pregloboko v pragozd neumne koruze, da bi ji lahko pomagala. Vse, kar mi je na koncu ostalo, je krvava lužica, ki jo je pustila ob robu ceste, in neskončno polje koruze.

Ostali dve, ki jima že ob samem spočetju ni bilo namenjeno živeti, sta, kot je bilo videti, umrli takoj, v trenutku. A to je danes bolj slamnata tolažba.

Avtorica: Katarina Herček