V zadnjih letih se je število ljudi, ki si želijo za domačega ljubljenčka divjo eksotično žival strmo povečalo. Tendenca po izstopanju in biti drugačen, bolj opazen in bolj drzen je vse večja tudi, ko gre za vprašanje hišnih ljubljenčkov. Ceno za to brezbrižno početje ljudi pa ponovno plačujejo živali.

Ljudje radi pozabljamo, da so divje živali res divje in nepredvidljive, da imajo čekane in kremplje, ki nas poškodujejo, in so predvsem močnejše in hitrejše od nas. (Foto: arhiv DZZŽ LJ)

V eni izmed ameriških držav je v preteklem mesecu umrl oskrbnik medveda. Medved ga je napadel med hranjenjem. Lastnik medveda je imel v svojem zverinjaku poleg medvedov še volkove in tigre. Ker je bil oskrbnik medveda napaden in med napadom ubit, so na koncu pokončali tudi medveda. Ne dolgo nazaj so iz Amerike poročali o ženski, ki je med napadom šimpanza, ki ga je imela njena prijateljica doma kot hišnega ljubljenčka, oslepela. Z neke druge ameriške države poročajo o dveletni deklici, ki jo je ubil piton, ki ga je imela v lasti njena družina.

Medveda v ujetništvu pri gostilni v Žirovnici (Foto:Petra Mohar)

Debato o divjih živalih v ujetništvu običajno vedno sproži dogodek, ko je človek poškodovan s strani divje živali, in vse debate se zato vedno vrtijo le okoli vprašanja, kako zavarovati ljudi, da jih divje živali v ujetništvu ne bi poškodovale. V resnici pa so prav te divje živali tiste, ki v ujetništvu najbolj trpijo. Nikakor ne moremo in ne smemo za napade na ljudi kriviti divjih živali, ki živijo v ujetništvu in so mnogokrat obravnavane z veliko mero počlovečevanja. Te živali niso domače živali in niso udomačene živali. To so divje živali. Ko so v ujetništvu, se počutijo utesnjene in so pod velikim psihičnim stresom, zato jim ne smemo naprtiti krivde ali odgovornosti za napade na svoje lastnike, saj živali reagirajo s svojim instinktom. To je vendar v njihovi naravi, da v divjini, za katero so namenjene, sploh lahko preživijo.

Divje živali v ujetništvu niso in ne morejo biti srečne, ne glede na to, da se nam zdi, da ji lahko ponudimo primeren prostor. (Foto: Petra Mohar)

Ljudje, ki imajo doma (eksotične) divje živali kot svoje ljubljenčke, v osebnih zverinjakih, kletkah ali posebnih prostorih, si te živali pravzaprav lastijo in jih omejujejo zaradi lastne zabave. Takšna vrsta omejevanja, pa se pri živalih kaže s strahom in nenehno napetostjo, ki jo mi le stežka razumemo. Zavedati se moramo, da lahko divjim živalim v ujetništvu nudimo le preživetje, ne pa tudi življenje, kakršnega bi živele v divjini. Življenja kakršnega so vajene in v katerem so dobro znajdejo in dobro počutijo. Življenja, ki jim je bilo namenjeno.

Tudi v Sloveniji imamo primere zadrževanja divjih živali v ujetništvu z namenom lastne zabave in potešitve lastnih želja. Prav nobenega razloga ni, zakaj bi ljudje lahko omejevali življenje divjih živali. Divje živali sodijo v divjino, ne v živalske vrtove (sem spadajo tudi privatni mini živalski vrtovi) ali v domove ljudi. Kljub temu, da je primerov, ko žival poškoduje človeka malo, pa so še vedno to dogodki, ki pridejo v ospredje medijev. V resnici pa so živali tiste, ki vsak dan tiho trpijo. To nemo trpljenje je tisto, ki bi moralo vsak dan polniti prve strani medijev.

Avtorica: Diana Vlahinič