Prijava na novice
| Lajež, ki moti sosede |
|
V zadnjem času se na nas vse pogosteje obračajo ljudje, katerih sosedje imajo pse, ki neprestano lajajo. Večina klicateljev/klicateljic se je s svojimi sosedi že skušala o tem pogovoriti, prav tako se je večina njih brezuspešno obrnila za pomoč na policijo. Brezuspešno zato, ker policija ni želela ukrepati, češ da za to niso pristojni. Vsem, ki imate podobne težave, želimo dati nekaj nasvetov. Morda se vaše težave kljub temu ne bodo rešile, a škoditi ne more, če poskusite različne zadeve, ki so se v praski do sedaj izkazale za učinkovite. 
Razlogi za pasje lajanje so seveda različni (Foto: Petra Mohar)
1) Kot pravi ljudska modrost, lepa beseda lepo mesto najde. Skušajte s svojimi sosedi najprej govoriti o težavi. Vljudno in prijazno jim pojasnite, kako lajež njihovega psa vpliva na kvaliteto vašega življenja. Možno je, da se sami te težave sploh ne zavedajo. Morda je njihova hiša zgrajena na tak način, da zvoki psa ne pridejo do njihovega stanovanja. Če stanujejo v bloku, je možno, da pes laja le v času njihove odsotnosti. Če so vsi sosedi potrpežljivo molčeči, nimajo od kje izvedeti, da njihov pes med njihovo odsotnostjo laja. Razlogi za pasje lajanje so seveda različni. Včasih psi lajajo, ker se počutijo osamljene ali jih je celo strah, da lastnika ne bo več nazaj (kar je prehodna težava tudi pri mnogih najdenih živalih). Morda pes nima dovolj gibanja in z laježem sprošča odvečno energijo. Morda je pes slabo vzgojen in kljub trudu lastnika, da bi ga utišal, samovoljno laja na vse, ki gredo mimo hiše. Če se lastniki zavedajo težave in jo neuspešno skušajo rešiti, jim lahko pri tem pomagate. Svetujte jim, naj si preberejo kakšno literaturo o pravilni negi in vzgoji psa ali se obrnejo na strokovnjake za konkreten nasvet. Če ne vedo, kam naj se obrnejo, lahko za napotek pokličejo tudi naše društvo. 2) Pri mnogih lastnikih psov pa s pogovorom žal ne boste ničesar dosegli. V tem primeru se obrnite na policijo. Pravico imate, da živite kolikor je le možno nemoteno s strani sosedov. Seveda vsak pes kdaj zalaja, kot tudi vsak otrok kdaj glasno joka in vsak med nami kdaj glasno praznuje. Ta dejstva običajno vsi sprejemamo brez težav. A če zadeve presežejo okvire običajnega sobivanja v neki soseski, se lahko obrnemo na policijo. Kot pridejo intervenirat, če gre za preglasno zabavo, tako lahko pridejo in nevestnemu lastniku psa razložijo njegove dolžnosti glede javnega reda in miru. Iz nam neznanega razloga je več klicateljev/klicateljic imelo težave pri kontaktih s policijo – ta naj namreč ne bi bila pristojna za urejanje teh zadev. O tem se bomo vsekakor dali podučiti, dokler pa vseh odgovorov na to temo ne dobimo, vam svetujemo le, da vztrajate s klici na najbližjo policijsko postajo, dokler ne boste dosegli želenega. Če bi se vas vztrajno skušali odkrižati, prosite za pojasnilo, kdo je za te zadeve pristojen, če policija ni. Če boste o tem dobili tudi pisno izjavo, bomo zelo veseli, če nam boste poslali fotokopijo tega pojasnila. 3) Kadar je moteč pasji lajež del širše situacije, v kateri je pes zanemarjan, pa lahko veliko pripomorete tudi s prijavo na veterinarsko inšpekcijo. Tule najdete kontaktne naslove in številke in nekaj osnovnih pojasnil v zvezi s prijavami mučenja živali. Upamo, da bodo tale pojasnila spodbudila še koga, ki vsako noč uporablja čepke za ušesa, da se bo odločil/odločila za aktiven pristop do reševanja zadev. Za zadovoljivo sobivanje v skupnosti je potrebno prilagajanje in določena mera uvidevnosti s strani vseh članov družbe. Če nekateri iz različnih razlogov ne želijo slišati prijaznih opozoril, se bodo morda začeli vesti drugače, ko bodo govorili z uradnimi službami. Stališče našega društva je, da ne glede na to, kako radi imamo živali in kako zelo nas osrečuje bivanje z njimi, pri tem ne smemo pozabiti na potrebe in pravice sosedov. Ti imajo pravico, da živijo mirno in nemoteno. Kdor se obnaša neuvidevno in dopušča, da njegov/njen pes moti okolico, meče slabo luč na vse lastnike psov. In med lastniki psov je največ takih, ki si tudi sami želimo mirno bivanje, brez motečih zvokov s strani tujih psov. Ker pa slab glas seže v deveto vas, si ljudje bolj zapomnijo enega motečega sosedovega psa kot devet drugih, ki v istem času niso moteči. Posledično se vsi lastniki psov srečujemo s predsodki, sumničavostjo, včasih celo s sovražnostjo. Zato si želimo, da bi se kultura sobivanja z živalmi v Sloveniji nekoliko dvignila, k čemur pa lahko prispevamo prav vsi, z aktivnim pristopom do motečih posameznikov v nekem okolju. Pa veliko sreče pri prevzgajanju sosedov! Avtorica: Sara Ogrin |
