Prijava na novice
| Potrebno je načrtovanje odlova |
|
Sam ulov mora bit premišljeno izpeljan. To je res najbolj pomembna stvar, ki jo mora vedeti vsak, ki se bo lotil takega podviga. Če ulov ni izpeljan, kot je treba, je lahko vrženih stran precej ur truda in možnosti za uspeh. Kaj mislimo s tem? Če mački uspe pobegniti iz kletke/transporterja/zvona, zelo težko pridobimo nazaj njeno zaupanje. Če ga sploh še kdaj. Zunanje mačke se morajo namreč hitro učiti na svojih ali celo napakah drugih mačk, saj tiste, ki se ne prilagodijo dovolj hitro, kmalu tragično končajo. In to, da je mačka nenadoma omejena na kletko ali transporter, je zanjo izjemno neprijetna izkušnja, ki se ji bo v bodoče najverjetneje na veliko ognila. Zato mora biti odlov uspešen v prvem poskusu. Prvi način lovljenja je s pomočjo samosprožilne pasti - živolovke. Past postavimo tja, kjer se mačke zadržujejo, nastavimo vzvodna vratca, na zadnji del pasti nastavimo nekaj dišeče hrane in se odmaknemo vstran. Živolovke nikakor ne puščamo nenadzorovane dlje časa. Lahko bi namreč kdo prišel in jo odnesel skupaj z ujeto mačko. Slaba stran lovljenja z živolvoko je, da jih je običajno zelo težko dobiti za izposojo, nakup je pa precej drag.
Živolovka (Foto: Mojca Jager)
Več spretnosti potrebujete pri kletki, ki se ji reče zvon. Pri tem načinu mačko s kletko pokrijete od zgoraj in nato pod njo porinete vratca in jih zapahnete. Za lov z zvonom je potrebno nekaj izkušenj, poleg tega pa nas mora biti mačka navajena vsaj toliko, da se ji lahko približamo na tako razdaljo, da bomo zvon lahko poveznili preko nje. Tak način lova je primeren predvsem za mladiče oziroma bolj mirne, zaupljive živali, za katere presodimo, da v transporter prostovoljno ne bi stopile. 
Zvon (Foto: Mojca Jager)
Drugi način lovljenja je s pomočjo klasičnega transporterja - plastičnega boksa za mačke. V primerjavi s samosprožilno pastjo, je tu večja verjetnost, da nam mačka pobegne ven. Zato svetujemo sledeče: lovi se le v transporterje s popolnim, brezhibnim zapiranjem. In nikdar v pletene mačje košare, pri katerih so okrogla vratca pritrjena z enim tečajem, saj bo mačka zunaj še preden dvakrat pomežiknemo. Za uspešen odlov je mačko običajno potrebno na transporter navajati, kar seveda vzame precej več časa kot odlov z živolovko. 
Transporter (Foto: Petra Mohar)
Mačke na transporter navajamo tako, da ga pri rednem hranjenju kolonije mačk hrano nastavljamo v notranjost transporterja (najbolje na zadnji konec, čim dlje od vratc, da se navadijo res vstopiti in vidijo, da to ni nič hudega). Cilj navajanja pred lovljenjem je, da postane za mačke povsem običajno, da hodijo po hrano v utesnjen prostor in da je poleg hrane človek, medtem ko one hodijo notri in ven. Ko imamo občutek, da so mačke ob nas sproščene, se lahko odločimo za odlov. Kot smo povedali že na začetku, je potrebno pri odlovu paziti, da bomo uspešni, saj je verjetnost, da mačke, ki nam je enkrat ušla iz kletke ali transporterja, ne bomo več videli v naši bližini.
Ko smo torej prepričani, da nam mačka zaupa in ni več pretirano sumničava in hodi po hrano v transporter, enkrat za njo zapremo vratca. To naredimo šele, ko je mačka z vsemi štirimi tacami v transporterju. Ko mačka začne vstopati v transporter, moramo že biti na položaju, čepe ob transporterju. Če se premaknemo kasneje, bo mačko praviloma kar odneslo ven. Če se nam to zgodi, pustimo, da pobegne - ne poskušamo »rešiti« situacije na silo. Nikakor si ne mislimo, da smo hitrejši od mačke. Priščipnili jo bomo z vratci, mačka bo vseeno pobegnila in si pridobila slabo izkušnjo. Zato je bolje pustiti, da skoči iz transporterja in vidi, da ni bilo nič hudega. Tako bo naslednjič še bolj zaupljivo zlezla vanj. Seveda ''naslednjič'' pomeni šele kak dan kasneje, saj se je mačka za silo nasitila že pri tem prvem poskusu odlova.
Ko smo v položaju odlova in je mačka cela v transporterju, z eno roko držimo trasporter na nasprotnem koncu vratc, z drugo pa kar se da hitro zapremo vratca in jih trdno držimo (če mislite, da bi vas znala mačka pri tem opraskati, si lahko nadenete rokavice). Takoj, ko bomo vratca zaprli, bo mačka verjetno nekaj minut blaznela, lahko tudi tako močno, da bo transporter poskakoval. V tem času nikar ne odmikajte ne ene in ne druge roke! Šele, ko se najhujše norenje konča, lahko z roko, ki ne drži vratc transporterja, zapremo zatiče vratc. V primeru, da bi to poskušali takoj na začetku, je večja verjetnost, da mačka med norenjem butne v še ne zaklenjena vratca in pobegne.
Ko je mačka ulovljena, pokrijemo transporter, zvon ali živolovko z brisačo ali krpo, da se mačka umiri. Če tega ne naredimo, lahko ujeta mačka pri svojem divjanju vztraja precej dolgo in se pri tem tudi poškoduje.
Ker je živolovka pokrita, se je ujeta mačka pomirila, čeprav je še vedno prestrašena in v stresu. (Foto: Petra Mohar)
Mnoge mačke bodo zvedavo šle v transporter ali živolovko, tudi če nikoli prej niso videle česa podobnega. Če so le dovolj lačne in če zavohajo dišečo hrano (briketi so v ta namen manj primerni). Mnoge pa se bodo izogibale kletk, četudi jih že dolgo navajamo nanje. Razlogov za to je več - lahko jih je kdo že poskušal uloviti in si je dogodek zapomnila, lahko jih hrani še nekdo drug, za katerega vi ne veste, lahko pa ima mačka samo dovolj izkušenj, je previdna in se izogiba vsem neznanim situacijam. Bolj verjetna sta prva dva razloga, pri tretjem pa je običajno potrebno veliko potrpljenja in časa, vendar so taki primeri redki. Če mačke vidijo transporter (živolovko) prvič (so zato skrajno previdne) in so lačne, jim lahko naredimo sled do pasti iz majhnih kupčkov hrane (konzerve), a naj bodo res majhni kupčki, da se mačka ne nasiti prehitro. Zadnji kupček je seveda čisto na koncu transporterja (živolovke). |
