zapsa

 nakupi-iz-srca

 

Koledar dogodkov

December 2017
N P T S Č P S
26 27 28 29 30 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30
31 1 2 3 4 5 6

DZZŽLJ E - NOVICE

Prijava na e-novice
* obvezen vnos
Res ni nič hujšega od smrti?
Sreda, 13 Januar 2016 20:32

Zapuščenih živali je malo morje, zavetišča in društva, ki se ukvarjajo z njihovo zaščito, pa rastejo kot gobe po dežju. Dandanes je prav vsak izmed nas zaščitnik živali. Nekateri pomagajo na terenu, drugi s finančno podporo, tretji pomagajo z deljenjem oglasov preko Facebooka in drugih socialnih omrežij. Omembe vredna pa je tudi skupina tistih, ki so v varnem zavetju pisarniškega stola pred računalniškim ekranom polni znanj in predlogov, kako bi morali tisti s terena pomagati vsaki živali. V vsakem vremenu. Za vsako ceno.

 

slika_1
Foto: Alja Willenpart

 

 

Pot od normalnega človeka do norega živaloljubca, ki v povprečju spi 3 ure na noč, med malico v službi piše diplomo in v prostem času rešuje svet, se pogosto začne na internetu. Najprej prebereš vse, kar se prebrati da, zraven zagreto spremljaš oddajo o živalski policiji na Animal Planetu in čez kak teden ali dva si že poln znanja in izkušenj, saj si vendar vse videl in vse prebral. V tujini je tako lepo, tam vsako žival, ki trpi, reši živalska policija in ji poišče nov, ljubeč in topel dom. Tak s kavčem. Zlobni lastniki plačajo kazen in grejo v zapor do nadaljnjega, svet rešen, vsi srečni. »Grem pa še jaz rešit svet,« si rečeš in kolikor si dolg in širok telebneš na realna tla. Kaj hitro ugotoviš, da nimajo vse zgodbe srečnega konca, da niso vsi lopovi kaznovani in da ima dan samo 24 ur. Hitro se zaveš, da se vsem pomagati ne da, in prej ko sprejmeš to dejstvo, prej lahko resnično začneš pomagati. Do takrat pa se bodisi na terenu utapljaš v posameznih primerih ali pa se pridružiš skupini tistih strokovnjakov, ki svet zagnano rešujejo iz varnega zavetja domačega kavča.

 

 

V resnici ti že zdrava pamet (če pa tej ne verjameš, pa nekaj minut brskanja po internetu) pove, da v tujini ni tako lepo, kot to prikaže Animal Planet. Tudi tujina nima le t.i. »no-kill« zavetišč, kjer se živali ne evtanazira – obstajajo tudi taka, kjer je evtanazija še kako del vsakdana. In če bereš še malo dlje, ugotoviš, da zavetišče dobi naziv »no-kill« v primeru, da evtanazira manj kot 10% sprejetih živali. Ja, tudi tako opevana »no-kill« zavetišča včasih pomagajo živalim dostojno zapustiti svet. Tudi živali v teh zavetiščih včasih neozdravljivo zbolijo. Včasih sprejmejo tudi take, ki se še komaj držijo pri življenju in ki jim lahko pomagamo le še z evtanazijo. Vseh se rešiti ne da.

 

 

Spet druga zavetišča ohranjajo svoj »no-kill« status za vsako ceno. V resnici ne razumem, zakaj. Ne razumem, zakaj bi bil kdorkoli pripravljen gledati žival, ki leta in leta životari v boksu, ker je nihče ne posvoji, osebje zanjo nima časa, prostovoljcev pa ni. Ne razumem, kako lahko kdorkoli čaka, da neozdravljivo bolna žival umre naravne smrti in se pri tem muči dneve, tedne ali celo mesece. Morda zaradi statusa? Morda zato, da ne bi bili deležni javnega linča, ker živali niso rešili? Pa evtanazija res nikoli ne more biti rešitev?

 

 

 

slika_2
V nekaterih primerih bolezni ni težko pozdraviti, v drugih pa živali lahko le še rešimo muk. Foto: DZZŽ Ljubljana

 

 

Še ena stvar je, ki je morda ne razumemo: zavetišča v tujini delujejo nekoliko drugače, kot pri nas. V Veliki Britaniji na primer poznajo t.i. »pounds«, ki sprejmejo zapuščene pse (samo pse; za ostale zapuščene domače živali država ne poskrbi). Tam pes ostane 7 dni. Če v tem času ne najde starega ali novega lastnika, se psa osmi dan evtanazira. Potem so tu še privatna zavetišča, ki so po navadi »no-kill« in se financirajo predvsem iz donacij. Ta za razliko od občinskih »poundov« lahko izbirajo, katere živali bodo sprejela. Niso dolžna sprejeti vseh živali, ki jih najdejo oziroma vseh, ki jih ljudje želijo pustiti pri njih.

 

 

Pri nas je situacija nekoliko drugačna. Večina zavetišč namreč nima možnosti izbire, katere živali bodo sprejela. Naša zakonodaja predvideva nameščanje vseh zapuščenih domačih živali v zavetišča. Vsaka občina mora imeti pogodbo z zavetiščem, ki nato sprejme zapuščene živali, najdene v tisti občini. Ob sprejemu živali začne teči tridesetdnevni rok. Prvih 8 dni žival čaka svojega lastnika, nato se po opravljeni karanteni lahko odda novemu lastniku. V teh tridesetih dneh naj bi zavetišče žival oskrbelo (cepljenje, sterilizacija) in ji poiskalo nov dom. Ta čas stroške oskrbe živali krije občina. Samo stroške oskrbe – hrana, voda, strošek oskrbnika. Če je žival poškodovana, potrebuje posebno oskrbo (na primer sesni mladiči brez mame) ali pa v zavetišču ostane dlje kot 30 dni, te stroške krije zavetišče samo. S katerim denarjem pa? Hja... Ljubezen do živali tu pač ne bo dovolj.

 

 

SLIKA_3
Naša zavetišča morajo sprejeti vse najdene domače živali ne glede na vrsto ali zdravstveno stanje. Foto: DZZŽ Ljubljana

 

 

Naša zavetišča so torej nekje med britanskimi poundi in privatnimi zavetišči. Po eni strani morajo sprejeti vse najdene domače živali in jih oskrbovati 30 dni, po drugi strani pa se večina med njimi trudi evtanazirati čim manjše število živali. Živali tako ponekod ostajajo krepko preko 30 dni – ponekod več mesecev ali celo let. Slej ko prej pride do finančne ali prostorske stiske. Če ni več kapacitet, kam bodo namestili novo zapuščeno žival, ki so jo dolžni sprejeti? In če zmanjka hrane, kdo bo odločil, katera žival je tista, ki hrano potrebuje nekoliko manj, kot druga? Pogosto so se primorani odločiti za evtanazijo. Pa ne zato, ker bi tako uživali v tem, ampak zato, ker zmanjka denarja ali prostora. Vseh se rešiti ne da.

 

 

Rešiti. Močna beseda. Pogosto jo zasledim na internetu, ko spremljam različne z živalmi povezane organizacije. Rešimo tega psa, ki že 4 leta živi na ulici, ni vajen človeškega dotika in se na smrt boji zaprtih prostorov. Rešimo tisto muco, ki ji manjka 1 noga in pol ušesa, na drugo uho je gluha, vidi pa samo še s polovico očesa, aja, FeLV pozitivna je tudi. Zaslužita si živeti. Zaslužita si topel dom s kavčem. Kjer ju bo vsak dan nekdo crkljal. Zaslužita si družino in življenje, polno ljubezni.

 

 

Seveda, vsaka žival si zasluži živeti. Toda za kakšno ceno? Kako se bo počutil pes, ki že celo življenje živi na ulici, ko bo na lepem zaprt med 4 stene in bo prisiljen v druženje s svojo novo družino, ki se je na smrt boji? Ste v živo že videli takega psa? Ko bo tam prišlo do ugriza, se bo preselil v nov začasni dom, kjer bodo zanj skrbeli spet novi ljudje. Ko bodo ugotovili, da ga ne obvladajo več, ga bodo morda spustili nazaj na ulico. Nekje v novem okolju, ki ga ta pes ne pozna. Morda ga bodo oddali v eno od »no-kill« zavetišč, kjer se bo leta in leta pripravljal na nov dom, če mu bo le kdo znal pomagati. Ko se bo njegovo vedenje končno tako izboljšalo, da bo pripravljen na posvojitev, bo pa star. Starih živali pa tako nihče noče.

 

 

slika_4
Kdo odloči, katero življenje je vredno več? Foto: DZZŽ Ljubljana

 

 

Na smrt bolno mačko bi lahko rešili z evtanazijo. Pa smo raje vložili stotine evrov v njeno zdravljenje in slej ko prej jo nekdo sprejme v nov dom, ker je tako zelo uboga, da si ga resnično zasluži. Saj vendar razpada pri živem telesu. Med tem pa nek prijazen, zdrav muc potrpežljivo čaka v tistem 1x1 m velikem boksu, da ga njegova nova družina opazi. Čaka, ker je navaden, ker ni bolan, ker je prijazen. Ker nima vedenjskih težav in ker njegova zgodba ne bo nikomur razparala srca. Čaka 30, 100, 1000 dni. Potem je pa že prestar, starih živali pa tako nihče noče. Kdo je tisti, ki odloči, katero življenje je vredno več?

 

 

Je smrt res najhujše, kar se ti lahko zgodi? Trpljenje je lahko tudi nevidno. Duševna bolečina ni nič manj resna in nič manj grozljiva, kot fizična. Samo zato, ker žival rešimo pred ulico še ne pomeni, da smo jo v resnici rešili. Samo zato, ker jo ohranjamo pri življenju, še ne pomeni, da zares živi. V želji pomagati lahko naredimo več škode kot koristi. Včasih je pač bolje tistega uličnega psa kastrirati in pustiti na ulici. Včasih je bolj humano uspavati bolno žival. Včasih jim lahko pomagamo le še z evtanazijo.

 

 

slika_5
Res verjamete, da zavetišča z veseljem evtanazirajo živali? Foto: DZZŽ Ljubljana

 

 

Še vedno verjamete, da so kriva zavetišča? Da zaposleni z veseljem evtanazirajo zdrave živali potem, ko so se jim vsaj 30 dni trudili omogočiti najlepše življenje, ki je v danih okoliščinah možno? Verjamete, da se je lahko odločiti za evtanazijo, tudi ko drugega izhoda ni? Ste že kdaj sedeli ob živali, ko je za vedno zaspala? Ob vaši živali? Kaj pa ob neznančevi? Čas je, da nehamo s prstom kazati na tiste, ki dajejo vse od sebe, da popravljajo napake drugih. Čas je, da se zavemo, da ima vsako naše dejanje posledice. Kdor želi pomagati, naj pomaga. Pa ne brezglavo, po principu »z danes na jutri bomo rešili svet«. Naj imajo vaša dejanja trajne posledice, ki bodo na dolgi rok izboljšala življenje vseh živali, ne le tistih z najbolj tragičnimi zgodbami.

 


Pa še to – tudi živalska policija pri nas obstaja. Reče se ji sodelovanje Veterinarske inšpekcije, policije in zavetišč.

 

 

 

Avtorica: Alja Willenpart

 
SlovenščinaEnglish (United Kingdom)

4% od nakupa za DZZŽ LJ

      

Kontakt

DZZŽ LJ
p.p. 4733
1001 Ljubljana

041 751 722

info@dzzz.si
TRR: 05100 8010655733

bull