Nemi kriki in skrite solze živali v laboratorijih


V laboratorijih evropske unije vsake 3 sekunde umre ena žival. Po podatkih Revizije direkcije 86/609 je vsako leto izključno zaradi testiranj medicinskih in kozmetičnih sestavin in izdelkov samo v Evropi ubitih in mučenih okoli 12 milijonov, po svetu pa kar preko 115 milijonov živali na leto! 115 milijonov mučenih, zlorabljenih in na koncu ubitih živali.

Slišite le številko? Pomislite. Poglejte v oči milijonom živih bitij, ki umrejo v nepredstavljivem trpljenju. To niso le številke. To so in so bila življenja.

Testiranja na živalih so grozljiva, boleča in smrtonosna. Živali so pri testiranjih izpostavljene nepredstavljivemu trpljenju in bolečinam, živijo v strahu in šoku, so nemočne in prestrašene.  Namesto naravnega okolja so stisnjene v jeklene kletke, odtrgane od svojih mater in družin, izolirane. Živali so čuteča bitja, ki poznajo strah, ljubezen, žalost in imajo čustva in občutke. Razvpit primer opičjega mladiča Britches je leta nazaj razburil javnost. Bil je eden izmed 24 novorojenih opic, namenjenih za raziskavo o čutilih. Takoj ob rojstvu je bil odvzet svoji materi, zašili so mu veke, ga brutalno mučili in po glavi in očeh prevezali z obvezami, ki so skrivale globoke rane. Debeli  šivi so mu trgali veke in rezali v oči, pokrite z vato, vso prepojeno z gnojem. Novorojenček je obupno iskal in potreboval bližino in varnost svoje mame, katere pa ni bilo ob njem, zato je prestrašen, v šoku in bolečinah objemal jekleni drog, na katerega je bila privezan, in v njem iskal zavetje. V naravi bi objel toplo telo svoje mame, ki bi mu nudilo zavetje in varnost. Tu pa je bil jekleni drog vse, kar je lahko objel.  

Testiranje na Britchesu (Foto: www.absoluteastronomy.com)

TUKAJ si lahko ogledate film, posnet o mali opici Britches. Opozarjamo, da so nekateri posnetki kruti.

Malo opico Britches so aktivisti za pravice živali sicer rešili, njegovo okrevanje pa je trajalo dolge mesece. Kljub temu, da je bil rešen »že« po petih tednih testiranja na njem, je bilo njegovo okrevanje zelo dolgo – še mesece in mesece je njegovo telo trzalo, kot da bi vanj spuščali električni tok.

Britches po zdravljenju (Foto: www.babyanimalz.com)

Koliko živali danes trpi v laboratorijih tako, kot je trpel Britches in nimajo nikogar, ki bi jih zaščitil in rešil grozljivih testiranj, ki jih opravljajo na njih, vse dokler dokončno ne podležejo ali pa so, ker so zaradi izmučenosti neuporabne za teste, ubite.

Pri testiranjih se uporablja zelo veliko različnih vrst živali; vse od miši, podgan, morskih prašičkov, hrčkov, zajčkov, pa do psov, mačk, konjev, oslov, prašičev, opic … Najpogosteje uporabljene so  podgane in miši, ker je njihova oskrba zelo poceni obenem pa se ne morejo upirati tako, kot bi se lahko večja žival in se jih zato z lahkoto ukroti. Ker so majhne, ne zavzamejo veliko prostora, poleg tega pa lahko v samo enem letu skotijo od 50 – 100 mladičev, ki seveda predstavljajo nov, poceni, »testni material«. Zajci so pogosto uporabljeni pri testiranjih kože in oči, morski prašički pa predvsem za testiranja kože in množična testiranja –  npr. preverjanje določenih cepiv. Psi in primati so običajno uporabljeni za testiranja toksičnosti ter testiranja na možganih, zobeh in za različne kirurške eksperimente. Najpogosteje uporabljena pasma psa je Beagle, predvsem zato, ker je pasma relativno zdrava, obenem pa gre za manjše pse, ki so vodljivi in lahko ukrotljivi med samimi testiranji. Za testiranja se uporablja tudi na tisoče primatov kot so pavijani, makaki, marmozetke, šimpanzi …

Testi na živalih izzovejo hude, boleče reakcije. Tak je na primer "The Drazie Eye test" (test strupenosti), ki se na primer uporablja za testiranje iritacij oziroma draženja očesa in očesne sluznice. Kemikalije nakapajo v oči zajcev in nato daljše obdobje spremljajo odzivi zajčjih oči na različne vnesene kemikalije. Živali pri tem ne dobijo nikakršnih protibolečinskih sredstev.

"Skin Irritancy Test" uporabljajo za testiranje draženja kože. Živali obrijejo in jim neposredno na golo kožo nanesejo različne sestavine oziroma kemikalije ter nekaj tednov spremljajo reakcije na koži. Reakcije se kažejo v obliki vnetja (ki je znak okužbe), otekline, infekcije, razjede in podobno. Živali lahko pri tem testu razvijejo zelo hude rane, a vseeno ne dobijo nikakršnih protibolečinskih sredstev.

Test dražnja kože na zajcu (Foto: www.all-creatures.org)

Merilo za uspešnost testa, strupenost oziroma smrtnost, imenovan LD50 je proglašen za enega najbolj krutih testiranj (prepovedan je tako na Švedskem kot tudi v Veliki Britaniji), saj je smrtnost živali že med testom kar 50%. Test se prične z zastrupitvijo večjega števila živali, količina strupa pa se postopno povišuje, dokler ne umre 50% vseh živali -  na ta način določijo smrtno dozo. Strup živali zaužijejo s prislinim hranjenjem, injekcijami, inhalacijo … Med opravljanjem testa živali nikoli ne dobijo kakršnihkoli protibolečinskih sredstev. Ta test je strogo kritiziran že dlje časa in proglašen kot neznanstven tudi s strani samih znanstvenikov (obenem pa se kaže tudi kot izjemno izkrivljen test).

In to je le nekaj primerov testiranj, ki se prav ta trenutek, ko vi to berete, izvajajo na milijonih živali po celem svetu.

Testiranja za medicinske namene – testiranja zdravil

Tudi, ko in če se ljudje ozavestijo o nepotrebnosti testiranja kozmetičnih sestavin in izdelkov na živalih in so si enotni, da so le ta nepotrebna in brutalna, se njihovo prepričanje običajno upogne, ko je govora o testiranju zdravil. Le tu je namreč še vedno močno prisotno prepričanje, da so testiranja zdravil na živalih nujno potrebna in varna. Verjetno je za mnoge zato toliko bolj presenetljiv podatek, da je le 1,16% bolezni, ki prizadenejo človeka, opaženih tudi pri živalih. Ne pozabimo, da smo si ljudje in živali biološko različni in rezultatov testiranj na živalih običajno ni mogoče posplošiti na človeka.

Koliko so testi v resnici zanesljivi? (Foto: vulpesffb.wordpress.com)

Tudi šimpanzi, s katerimi si delimo visok odstotek DNA podobnosti niso ogroženi z vsaj tremi boleznimi, ki so za nas smrtne. Dr. Andre Menache » … šimpanzi, s katerimi si delimo približno 98,4% DNA podobnosti so imuni na vsaj 3 za človeka smrtonosne bolezni: HIV/AIDS, hepatitis B in splošno malarijo. Teh 1,6% različnega DNA namreč predstavlja ogromno biološko razliko!«

Kako zanesljiva so torej šele testiranja na miših, podganah, psih, mačkih …?
Dr. Klausner z Nacionalnega instituta za raziskavo raka v ZDA (NCI) je že pred dvajsetimi leti ugotovil: »Zgodovina raziskave raka je zgodovina, kako se zdravi raka pri miših. Že desetletja zdravimo raka pri miših, pri človeku pa enostavno ne uspemo.«

Seznam zdravil in zdravilnih učinkovin, ki so se pri testiranjih na živalih izkazala za varne, pri ljudeh pa so povzročila nepričakovane, hude stranske učinke in določena celo smrt, je daljši, kot so verjetno vsa vam poznana zdravila! Če jih naštejem le nekaj: Talomid, Libopy, Vioxx, Oraflex, Opren (Benoxaprofen), Flenac (Fenclofenac), Butazolidin (Phenylbutazone), Cylert (Pemoline), Rezulin (Troglitazone), Propulsid (Cisapride), Inocor (Amrinone), Baycol (Cerivastatin) itd.

In, če je javnost hudo obsodila primer opice Britches in ga označila za kruto mučenje, zakaj torej množično ne obsojamo testiranj, ki se vsako sekundo izvajajo na milijonih drugih živalih? Zakaj je trpljenje ene živali krutost, trpljenje milijonov živali pa »znanost«?

Čeprav so skoraj vse sestavine nekoč bile testirane na živalih, izdelki iz belega seznama, torej cruelty free izdelki, že dolga leta, desetletja, ne opravljajo več nobenih testiranj sestavin ali končnih izdelkov na živalih, med tem, ko podjetja iz črne liste te poskuse še vedno nenehno vršijo in ponavljajo (testiranja sestavin se torej ponavljajo) in vztrajno testirajo na živalih še naprej tudi vse nove sestavine in kombinacije sestavin ter končnih izdelkov. Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko pa spreminjamo sedanjost in vplivamo na prihodnost. Zato ni vseeno, kaj kupimo. S tem, ko kupite izdelek, ki se testira na živalih, (so)financirate tudi opravljanje  poskusov na živalih.

Ali obstaja alternativa?

Seveda obstaja, saj je celična toksikologija že postala uradna alternativa testiranjem na živalih.  Znanstveniki so razvili metode, s katerimi lahko v laboratoriju umetno vzgojijo katerokoli kulturo celic – tudi človeško. To pomeni, da se testi lahko vršijo na umetno vzgojenih celicah in mučenje živali ni več potrebno, poleg tega pa je zelo pomembno, da  gre za človeške celice, zaradi česar so ti testi tudi veliko bolj zanesljivi. Po besedah znanstvenika, ki je opravljal testiranja na živalih v laboratoriju HLS, so si testi opravljeni na živalih in nato na ljudeh enaki le v 5-25%.

Ali obstaja alternativa? (Foto: www.all-creatures.org)

Večina ljudi  vseeno verjame (ali le želi verjeti?), da so testiranja na živalih nujna, da zagotovimo varnost uporabe pri ljudeh. To dokazano ni res. Če temu ne verjamete, vam bo  mogoče dalo misliti dejstvo, da testiranje na živalih za kozmetične namene ni predpisano z nobenim zakonom. Predpisano je, da se mora zagotoviti varnost izdelka, ne pa tudi, da ga je potrebno testirati na živalih. Zato tudi obstajajo podjetja, ki svojih izdelkov in sestavin ne testirajo na živalih, ampak uporabijo že znane in preizkušene sestavine, ki so se skozi leta uporabe pri ljudeh izkazale za varne in učinkovite oz. se poslužujejo alternativnih testiranj. Eden izmed alternativnih načinov preverjanja novih sestavin je tudi uporaba ljudi prostovoljcev, pri katerih ima (če sploh ima) testiranje minimalen negativen vpliv na prostovoljca, česar pa ne moremo trditi za testiranja na živalih. Pri testiranju na živalih se namreč zelo pogosto testiranja izvajajo do največje možne škode (primer zgoraj opisanega preizkusa LD50, kjer je cilj preizkusa 50% smrtnost živali), da ugotovijo posledice pri maksimalni izpostavljenosti določenim sestavinam oz. kemikalijam.

Poleg zgoraj omenjene celične toksikologije in prostovoljcev je tudi računalniška tehnologija že razvila programe kjer s spreminjanjem vnesenih parametrov lahko predvidevamo potek reakcije na določeno sestavino (modeliranje). Vsi omenjeni alternativni testi so torej izvedeni na človeku ali kulturi umetno vzgojenih človeških celic, kar jih v nasprotju s fiziološko drugačno celico živali naredi bolj zanesljive oziroma varne.  Na alternativni  način je bilo testiranih že okoli 8.000 sestavin, ki se dandanes varno uporabljajo na tržišču v kozmetičnih izdelkih.  Ker pa so testiranja na živalih še vedno najcenejša in najenostavnejša izbira, se po svetu še vedno množično uporabljajo in milijone in milijone živali umira v nepredstavljivem trpljenju.

Kaj nam prinaša prihodnost?

Evropski parlament je sprejel zakon, s katerim se s preteklim letom (2009) v EU prepoveduje večina testiranj na živalih ter tudi prodaja izdelkov, ki so testirana na živalih drugod po svetu. Ta zakon morajo sicer še uradno potrditi ministri EU, žal pa zakon vseeno dovoljuje testiranje treh tipov toksičnosti:

• toksičnost po večkratnem odmerjanju - Pri tem testu živalim dovajajo kemikalije skozi injekcije, prisilno inhalacijo ali direktno v želodec ter jih nato nekaj dni ali mesecev opazujejo, da vidijo ali in kako jim kemikalije škodijo. Na koncu testiranja so živali ubite, če ne podležejo že med samim testiranjem, njihovi organi pa odvzeti za namen preučevanja.
• reprodukcijska toksičnost - Pri tem testu živali zastrupijo za nekaj mesecev ali celo let in opazujejo, če strupi škodijo njihovim reproduktivnim organom. Nekatere živali prejmemo zelo visoke vsebnosti potencialnega strupa, druge manjše vsebnosti, prav vse pa so na koncu testiranja ubite.
• toksikokinetika - Pri tem testu živali prejmejo različne doze kemikalij, nato pa opazujejo kako se nanje odziva celo telo. Redno jim odvzemajo tudi kri in preverjajo krvno reakcijo na v telo vnešene kemikalije. Ta tip testa je mnogokrat uporabljen v kombinaciji s katerim od drugih testov.

Omenjeni testi so dovoljeni vse do leta 2013 oziroma, če bo potrebno, tudi dlje, saj nekateri znanstveniki trdijo, da je omenjenim testom težko najti alternativno.

Skupine za zaščito živali in različne organizacije, ki so aktivno vključene v iskanje alternativ in izboljšanje stanja laboratorijskih živali, pa zato glasno opozarjajo, da obstaja utemeljena skrb, da bo zaradi ohlapnosti zakona možno testiranja opravljati tudi po letu 2013!  

»Takšna možnost potencialno omogoča industriji, da povsem zaobide prepoved, saj lahko trdijo, da ne obstajajo adekvatni testi, ki se ne opravljajo na živalih« skrbi Wendy Higgins iz Britanskega združenja za prepoved vivisekcije.

Velika Britanija, Nemčija, Avstrija, Belgija in Nizozemska so že prepovedale testiranje kozmetičnih izdelkov na živalih, a za razliko EU zakona te prepovedi niso zaustavile uvoza izdelkov, ki so testirani na živalih. Prav tako lahko ima, na primer, britansko podjetje podizvajalca v Franciji, ki pri pripravi kozmetičnih izdelkov uporablja sestavine, testirane na živalih. Tudi v Sloveniji prodajamo izdelke, ki so testirani na živalih (celo večinoma take izdelke).

Obstaja tudi skrb, da se bodo testiranja na živalih nemoteno vršila še naprej, ne glede na zakon, saj bodo prekrita z izgovorom, da gre za testiranja v medicinske namene, katera pa ostajajo dovoljena. Veliko sestavin, ki se uporablja v kozmetičnih izdelkih se namreč (lahko) uporablja tudi v določenih zdravilih …

Sprememba se prične pri nas samih

Kljub svetli lučki, ki se kaže na koncu predora imenovanega »testiranja na živalih«, je ta trenutek v Sloveniji še vedno potrebno skrbno izbirati in izbrati izdelke, ki niso testirani na živalih. Na voljo imate veliko alternativnih kozmetičnih znamk tako za odrasle, kot tudi za otroke in celo živali. V ta namen smo za vas pripravili tudi BELI SEZNAM podjetij, ki svojih izdelkov ne testirajo na živalih in so dostopna v Sloveniji, SIVI SEZNAM ter ČRNI SEZNAM podjetij, ki vztrajno testirajo še naprej – pozivamo vas, da le-te bojkotirate.

Vsak posameznik ima možnost izbire, kaj bo uporabljal in kaj s tem podpiral. Na eni strani imate podjetja, ki podpirajo grozljiva in nepotrebna mučenja na živalih in na drugi strani podjetja, ki tega ne počno. Odločitev bi morala biti pravzaprav povsem enostavna.

In če imamo pri izbiri kozmetičnih izdelkov zelo veliko možnosti izbire kaj bomo kupili, smo pri  zdravilih veliko bolj omejeni, saj tu nimamo možnosti izbirati med zdravili, ki so in tistimi, ki niso testirana na živalih, zato v primeru bolezni ne moremo izbirati ali celo zavrniti potrebno zdravilo.

To pa ne pomeni tudi, da ne moremo narediti nič. Vedno lahko naredimo vsaj nekaj. Glasno spregovorimo o nepotrebnih testiranjih, glasno spregovorimo, da testiranj na živalih ne sprejemamo. Podprimo zdravstvene organizacije, ki ne testirajo na živalih. Celotni seznam le teh lahko najdete na spletni strani Humane Seal Organisation: www.HumaneSeal.org.

»Postanite sprememba, ki jo želite videti v svetu.« Ganhdi

Vsak od nas ima možnost nekaj spremeniti. Ne pozabite, da se 10.000 kilometrov dolga pot začne z enim samim korakom. Kritična masa, ki lahko naredi spremembo, se začne z eno samo osebo.

V laboratorijih po svetu vsako sekundo umre 22 živali. Torej, če ne zdaj - kdaj? Če ne vi - kdo?

Avtorica: Diana Vlahinič