zapsa

 nakupi-iz-srca

 

Koledar dogodkov

April 2018
N P T S Č P S
1 2 3 4 5 6 7
8 9 10 11 12 13 14
15 16 17 18 19 20 21
22 23 24 25 26 27 28
29 30 1 2 3 4 5

DZZŽLJ E - NOVICE

Prijava na e-novice
* obvezen vnos
Ujemi, steriliziraj oziroma kastriraj in ... vrni.

Ne glede na to, ali živite v mestu ali na podeželju, ste gotovo že kdaj naleteli na prosto živečo mačko. Morda niti niste vedeli, da mačka nima lastnika. Mačke so namreč znane po tem, da se rade potepajo, kajne? Veliko gospodinjstev, tudi takih ob večjih prometnih cestah, jim namreč omogoča prost izstop iz hiše. O (ne)odgovornosti takega početja lahko razpravljamo kdaj drugič; dejstvo pa je, da se nam pogled na mačko, ki se potika ob glavni cesti v centru mesta ali pa leži sredi lokalnega dovoza v vikendaškem naselju sredi gozda, ne zdi nič nenavadnega. Sklepamo pač, da ima mačka lastnika.

 

Slika_1
Pogled na mačko, ki poležava na ulici, ni nič nenavadnega. (foto: Arhiv DZZŽ Ljubljana)

 

V resnici pogosto ni tako. Mačka je morda nekoč imela lastnika, ali pa je lastnika imela njena prednica izpred nekaj generacij. Mačka se je tako ali drugače znašla na cesti, prepuščena sama sebi in dobri volji okoliških prebivalcev. Natančnega podatka, koliko prosto živečih mačk živi pri nas, ni. Ampak če pomislimo, da ima ena sama nesterilizirana mačka lahko tudi 18 mladičev letno, si lahko predstavljamo, da je številka ogromna. Za primer: v Ljubljanskem zavetišču so samo v letu 2015 sprejeli 1309 mačk. Od tega so jih le 47 vrnili lastniku, 555 (več, kot jih je našlo nove domove!) pa jih je bilo kot prosto živečih vrnjenih v okolje (vir: Zavetišče Ljubljana). Pa tukaj govorimo le o mačkah iz občin Brezovica in MOL.

 

Vrnjene v okolje?

 

Morda se sliši kruto, vendar za prosto živeče mačke vrnitev v njim poznano okolje predstavlja manjši stres, kot bi jim ga predstavljala posvojitev in življenje s človekom. Človeka namreč niso vajene oziroma se v njegovi družbi ne počutijo dobro, so pod hudim stresom, preplašene in lahko precej napadalne. Zavetišča zato izvajajo program TNR (angl. Trap – Neuter – Release oziroma Ujemi – Steriliziraj/Kastriraj – Izpusti). Ta obsega ulov prosto živeče mačke, njeno sterilizacijo oziroma kastracijo ter po potrebi veterinarsko oskrbo in nato vrnitev v okolje. Mačkam se med sterilizacijo oziroma kastracijo v splošni anesteziji označi oziroma prireže še konico ušesa. Po prirezanem ušesu lahko že na daleč prepoznamo sterilizirano oziroma kastrirano prosto živečo mačko in ji s tem prihranimo veliko stresa; vemo namreč, da je ni treba (ponovno) loviti, saj je že bila veterinarsko oskrbljena.

 

 

Slika_2
Sterilizirano prosto živečo mačko prepoznamo po prirezani konici ušesa. (foto: Arhiv DZZŽ Ljubljana)

 

 

Zakaj TNR?


Program TNR se že dolgo uspešno izvaja v tujini za nadzorovanje populacije prosto živečih živali in za zatiranje oziroma zmanjševanje prenosa nekaterih kužnih bolezni in predvsem zoonoz (bolezni, ki se prenašajo z živali na človeka in obratno). Te sicer večji problem predstavljajo med prosto živečimi psi, ki jih pri nas (zaenkrat) še nimamo. A nekaj več o tem v nadaljevanju ...

 

Program TNR poteka v grobem tako: hranitelj, ki skrbi za skupino (kolonijo) prosto živečih mačk, ulovi mačko iz svoje kolonije (oziroma mu pri tem pomaga osebje zavetišča ali člani različnih društev). Odpelje jo v zavetišče, kjer je mačka veterinarsko pregledana in oskrbljena ter sterilizirana oziroma kastrirana. Neozdravljivo bolne (mačji AIDS in levkoza ter nekatere druge bolezni) mačke so evtanazirane, da bolezni ne širijo med ostalo populacijo. Zdrave mačke se vrne v njihovo okolje. Mladiče se pogosto skuša socializirati in oddati novim lastnikom. Za prosto živeče mačke nato hranitelj še naprej skrbi, nadzoruje njihovo zdravstveno stanje in število, morebitne nove mačke pa javi zavetišču, da se jih čimprej ustrezno oskrbi. Na ta način se nadzoruje populacija prosto živečih mačk, ki se sčasoma tudi zmanjšuje. Hkrati pa sterilizacija in kastracija prosto živečih mačk ugodno vplivata na njihovo težo, konstitucijo in življenjsko dobo.

 

Program TNR uspešno deluje na različnih koncih pri nas in po svetu. Vendar ni strahu, da bi mačk zmanjkalo; za vsako nadzorovano kolonijo mačk namreč obstaja kup takih, za katere niti ne vemo. In kar je huje – kljub vsem zakonom, opozorilom, osveščanju in trudu prostovoljcev in zavetišč je še vedno ogromno lastnikov, ki svoje mačke (ali njihove mladiče) preprosto zapustijo in prepustijo samim sebi. In prav zaradi takih lastnikov število prosto živečih mačk še vedno raste. Ne pozabimo – samo v občinah Brezovica in MOL je bilo v lanskem letu ulovljenih, steriliziranih/kastriranih in vrnjenih v okolje 555 novih (zdravih) mačk. Če upoštevamo še vse, ki so bile bolne in kot take neprimerne za vrnitev v okolje, ter vse mladiče, ki so jih obdržali, socializirali in jim poiskali dom, je ta številka skoraj še enkrat večja. Ne, zmanjkalo jih gotovo ne bo.

 

 

Slika_3
Naša zavetišča vsako leto sprejmejo ogromno število mačk. (foto: Arhiv DZZŽ Ljubljana)

 

 

Kaj pa psi?


K sreči pri nas problema prosto živečih psov (še) nimamo. Izjema so morda psi iz romskih naselij, vendar to niso pravi prosto živeči psi. Čeprav znotraj skupnosti oziroma naselja živijo prosto, imajo kljub temu lastnike, ki zanje skrbijo vsaj do neke mere. Pravi prosto živeči psi pa lastnika nimajo.

 

V Sloveniji pa lahko vse pogosteje beremo o problemu prosto živečih psov na Balkanu. Priča smo lahko žalostnim zgodbam psov, ki so na balkanskih ulicah prepuščeni samim sebi. Shirani, lačni in nikogaršnji. Tako kot »naše« mačke. Da ne bo pomote, že ljudi ne maram deliti na »naše« in »njihove«, še manj pa želim tako deliti živali. Ampak kakor koli že to ubesedimo, je dejstvo, da imamo pri nas prosto živeče mačke, v številnih balkanskih državah pa prevladujejo prosto živeči psi.


Pri nas je vse več društev in posameznikov, ki se ukvarjajo z balkanskimi psi. Nekateri se ukvarjajo zgolj z deljenjem oglasov balkanskih aktivistov, ki se na vse pretege in za vsako ceno trudijo oddati čim več uličnih psov. Drugi tem psom vozijo hrano, včasih tudi zdravila. Tretji na poti nazaj s seboj pripeljejo še kakšnega psa, ki so mu prej s pomočjo Facebook oglasov, žalostnih zgodb in ganljivih fotografij uspeli najti dom v Sloveniji. Sem in tja pa se najde tudi kakšen tak, ki se v Slovenijo pripelje, ne da bi mu prej poiskali dom.

 

 

Slika_4
Pri nas zaenkrat še nimamo prosto živečih psov. Kljub temu so zavetišča polna psov, ki na nov dom čakajo tudi po več mesecev ali let. (foto: Alja Willenpart)

 

 

Zakaj balkanski psi postajajo slovenski problem?


Dobrih domov ni neskončno. Psom, ki iščejo dober dom, pa ni videti konca. Leta 2014 so slovenska zavetišča skupno sprejela 2.244 psov, od tega jih je bilo le 974 vrnjenih lastnikom (vir: mojpes.net ). 1.270 jih je torej iskalo nove domove (če ne upoštevamo tistih, ki so poginili oziroma so bili evtanazirani iz zdravstvenih razlogov). Utopično bi bilo pričakovati, da je vseh 1.270 tudi našlo dom. Veliko je takih, ki na svoj dom še vedno čakajo, ali pa jih je bilo zavetišče zaradi takih ali drugačnih razlogov primorano evtanazirati. Nedavno so se v ljubljanskem zavetišču na primer poslovili od Nika, ki je na svoj dom čakal več kot 5 let ... in ga ni dočakal. Ne pravim, da je eno življenje vredno več od drugega, ampak velja poudariti, da posvojitev psa iz tujine pomeni posvojitev enega »našega« psa manj. Pes, ki ne najde doma, pa je lahko zaradi finančne ali prostorske stiske zavetišča tudi evtanaziran. In takrat se vsa javnost zgrne nad zavetišče, češ da so zlobni, brezsrčni, kruti in nehumani ... Kje je bila ta ista javnost, ko je pes iskal dom?

 

Skupaj s psi lahko k nam pridejo tudi nekatere bolezni in paraziti, ki jih pri nas praktično ni več, na primer pasja kuga in steklina. Poleg teh bolezni pa k nam prihajajo tudi takšne, ki tukaj niso endemične, bodo pa postale, če ne bomo previdni - npr. leishmania, TVT, erlihija ... Ulični psi namreč niso redno cepljeni, prav tako se pri njih ne odpravlja notranjih parazitov. Zaradi slabih življenjskih razmer in pomanjkanja hrane so pogosto bolni in v slabem stanju. Kot taki k nam lahko pridejo bolni in bolezni širijo med tukajšnje živali.

 

 

Slika_5
Nikogaršnjih psov je veliko, dobrih domov pa malo. (foto: Arhiv DZZŽ Ljubljana)

 

 

Posvajanje psov s fotografij. Posvojitelje pogosto prepričajo žalostne zgodbe in krute usode nikogaršnjih uličnih psov. Zgodbe pogosto ne prikazujejo realnega stanja oziroma čustvena komponenta pisca in bralca prevlada nad racionalno. Tako posvojitelji niso pripravljeni na žival, ki jo dobijo. Živali namreč nimajo možnosti v živo videti in spoznati pred posvojitvijo. Prav tako je utopično pričakovati, da se bo pes, ki je celo življenje živel na ulici, na lepem dobro počutil na kavču v stanovanju, polnem neznanih ljudi. Ljubezen pač ni dovolj. Te težave se pravzaprav ne da dovolj dobro razložiti v enem samem odstavku; ampak ne pozabimo, da je pes čuteče, inteligentno bitje in prav vsaka izkušnja, pa naj bo dobra ali slaba, na njegovem vedenju in značaju pusti svoj pečat. Socializacija in delo s psom, ki ni vajen človeka, od nas zahteva ogromno znanja in prilagajanja. In ko posvojitelj spozna, da psu ni kos, ta pristane v enem od slovenskih zavetišč (včasih tudi brez »vmesnega doma« ... ), ali pa s pomočjo katerega od društev ponovno išče stalni ali začasni dom. Domove nato menja kot po tekočem traku, ko posvojitelj za posvojiteljem spoznava, da si je na vrat nakopal neobvladljivega psa. Podajanje iz rok v roke pa na psu pusti še dodatne posledice. Tak pes slej ko prej pristane na evtanaziji zaradi »neobvladljivega agresivnega vedenja«. Bi ga bilo res tako kruto pustiti na ulici?

 

Pa rešitev?


Tako kot za »naše« mačke, obstaja rešitev tudi za »njihove« pse. TNR – ujemi, steriliziraj/kastriraj in izpusti. Če deluje na mačkah, zakaj ne bi tudi na psih? Program TNR se je izkazal za uspešnega pri zatiranju pojava stekline in uravnavanju populacije prosto živečih psov v različnih državah po svetu. Zgolj hranjenje živali ni dovolj. Ljudje v dobri veri, da pomagajo, vozijo hrano na Balkan in skrbijo za (nesterilizirane in nekastrirane) prosto živeče pse. Več hrane pomeni boljšo možnost preživetja in s tem boljšo možnost razmnoževanja. Posledica? Še več mladičev. Še več nikogaršnjih psov. Hranjenje brez onemogočanja reprodukcije v resnici povzroča trpljenje še več živali.


Mimogrede, pobijanje pouličnih psov se je prav tako izkazalo kot neučinkovito. To, da je nehumano, nam je najbrž vsem jasno. Obstajajo pa tudi raziskave, ki so pokazale, da pobijanje psov ne zmanjša bistveno populacije prosto živečih psov, ampak zgolj omogoči prostor za naselitev novih psov na nekem področju. Sterilizirani in kastrirani psi, ki ostanejo na ulici, pa zasedejo prostor morebitnim nesteriliziranim/nekastriranim, populacija se zato stabilizira in končno začne upadati (povzeto po: Jackman in Rowan). Podobno se zgodi, če z nekega območja odpeljemo pse (v Slovenijo ali kamorkoli drugam ... ). Njih smo morda »rešili« (pa smo jih res?), naredili pa smo tudi prostor za nove.

 

 

Slika_6
Program TNR je edina učinkovita metoda nadzorovanja in zmanjševanja populacije prosto živečih psov in mačk. (foto: Arhiv DZZŽ Ljubljana)

 

 

Cilj programov TNR pa je na prvem mestu stabilizacija in sčasoma zmanjšanje populacije prosto živečih psov. S sterilizacijo in kastracijo odraslih psov se zmanjša število mladičev, ki so tudi najbolj občutljivi za nekatere bolezni. Tako se ne zmanjšuje oziroma omejuje le število živali, ampak se tudi izboljšuje zdravstveno stanje populacije. Namesto vedno novih mladičev na ulicah živijo odrasli, sterilizirani psi. Ker se psov ne pobija, njihovega mesta ne zasedejo nove, nesterilizirane živali, in tako se populacija sčasoma stabilizira in začne upadati. Pri tem pa je ključno tudi izobraževanje lokalnega prebivalstva o pomenu sterilizacije in kastracije. Velik del prosto živečih psov namreč predstavljajo potomci domačih, nesteriliziranih psov, ki so jih lastniki zavrgli. Prav tako je priporočljivo, da se sterilizirane in kastrirane pse nadzoruje, podobno kot pri nas kolonije prosto živečih mačk.

 

Program TNR deluje dolgoročno. Z neprestanim uvažanjem oziroma izvažanjem ne bomo prišli daleč; slej ko prej bo zmanjkalo prostora za vse »rešene« pse ... njihova mesta pa bodo zapolnili novi, ki bodo imeli nove mladiče, ki bodo prav tako lačni, ubogi in nikogaršnji. Mi pa se bomo še naprej vrteli v začaranem krogu reševanja, posvajanja in evtanazij.

 

Če ste kljub pestri izbiri v naših zavetiščih odločeni, da boste posvojili psa z ulice, se tega prosim lotite odgovorno. Odpeljite se tja, spoznajte psa. Poskrbite za cepljenja, veterinarsko oskrbo in vse potrebne dokumente še pred prevozom v Slovenijo. Prepričajte se, da je prav ta pes to, kar želite in čemur boste kos. Ne pripeljite k nam še enega »njihovega« psa, ki bo čez nekaj mesecev končal v skrinji v enem od »naših« zavetišč.

 

 

 

Alja Willenpart

 

VIRI:

 

Poročilo Zavetišča Ljubljana za leto 2015

Jackman, J. in Rowan, A.: Free-Roaming Dogs in Developing Countries: The Benefits of Capture, Neuter and Return Programs

Mojpes.net: Človeška naivnost nima meja


 
SlovenščinaEnglish (United Kingdom)

4% od nakupa za DZZŽ LJ

Zoohit_logo
      

Kontakt

DZZŽ LJ
p.p. 4733
1001 Ljubljana

041 751 722

info@dzzz.si
TRR: 05100 8010655733

bull