Sedim za računalnikom in opazujem moje kosmate razvajence, ki poležavajo na stolih, kavču ali v svojih košaricah. Niti sanja se jim ne, kako jim je lepo, ker jim je toplo, ker jih nihče ne preganja in ker nikoli niso lačni. S tem se ne obremenjujejo tako kot jaz, so samo zadovoljni, da so tam kjer so.

Mnogo jih ni te sreče. Tavajo dneve in noči po ulicah, se skrivajo v grmovju, kanalih, za smetnjakih ali kleteh. Begajo iz enega konca na drugega, da se izognejo vsem mogočim nevarnostim, medtem ko iščejo kaj užitnega za v kruleči trebušček.

Preživijo tisti, ki so dovolj previdni, dovolj prestrašeni oziroma boječi in imajo neznansko srečo. Buč ni imel ničesar od naštetega. V dneh, ko je povsod dišalo po cimetovih kolačkih, ko so bile družine zbrane okrog svojih božičnih drevesc, kjer so otroci odvijali svoja božična darila in odrasli srkali kuhano vino, nihče ne razmišlja o težavah. Nihče ne vidi zunaj velikega muca, ki hodi od vrat do vrat in prosi za malo topline in hrane. Nikogar ne gane njegova glava posuta s klopi, njegova poškodovana tačka, njegov proseč pogled. Ne pomaga niti njegova prijaznost, niti njegovo mijavkanje. Nekoga, ki mu je v teh dneh važno samo koliko denarja se bo steklo v njegov lokal moti celo to, da se je muc hotel greti zunaj na ceveh njegove toplotne naprave.

Tako sem ga spoznala. Buča, neverjetno prijaznega muca, ki mu v dneh praznovanja in proslavljanja družine, ljubezni in sreče, nihče ni namenil niti pogleda. Verjetno sem bila prva, ki sem mu namenila prijazno besedo in dotik. Z mano je šel domov, kjer sem mu z njegove ogromne glave več ur pobirala klope in čistila ušesa polna garij, medtem ko se je on trudil, da bi mi dal čim več bucov in predel čim bolj glasno. Srečna, da se mucu ni več treba prestopati v snegu, sem se spraševala, ali ima Buč sploh kakšno možnost za lepo prihodnost. Ga bo kdo vzel? Ni atraktivne barve, ni najmlajši, niti najlepši. Zakaj ni divji? Zakaj ne praska in grize? Je navaden, neverjetno prijazen muc, z veliko bučkasto glavo. In to mi je oteževalo odločitev, kaj z bom z njim naredila naslednji dan.

Zdaj se ne sprašujem več. Z Bučem sva obiskala veterinarja, ki je ugotovil, da Buč šepa zaradi starega zloma, da je bil polomljen večkrat v življenju, da je imel v ušesu tumor, da je imel v ustni votlini katastrofalno stanje in v telesu polno šiber. Usule so se mi solze. Ne morem si zamisliti, koliko hudega so Buču storili ljudje, on pa jim je še vedno zaupal in še vedno iskal njihovo bližino. Še vedno jim je zaupal, tako kot je zaupal meni, čeprav sem bila zanj popolna tujka.

Medtem, ko smo čakali rezultate testa za mačji aids in levkozo, se je muc igral z mojo roko, predel na ves glas, se dobrikal vsem okoli  sebe in jim dajal buce. Test je pokazal pozitivno in odločitev je padla. Za slovo me je Buč objel s tačkami in na mojo roko naslonil glavo. Njegovega pogleda ne bom pozabila nikoli. Čeprav vem, da je bila odločitev prava, se ne morem znebiti občutka, da sem ga izdala tudi jaz.

Zlati Buč, opravičujem se ti za vse bolečine, ki so ti jih povzročili ljudje v tvojem prekratkem življenju, opravičujem se ti za njihovo nesramnost in opravičujem se ti, ker si njihovo brezbrižnost in malomarnost plačal ti. Opravičujem se ti, ker nisem izbrala drugače.