Siva podgana (Rattus norvegicus)

Ob besedi podgana marsikdo najprej pomisli na divje podgane iz mestnih kanalizacij, do katerih imamo ljudje kup predsodkov. V resnici gre za družabne, inteligentne in radovedne hišne ljubljenčke. Podgane so prijazne in izredno čiste živali, ki uživajo v družbi človeka in se na svoje lastnike zelo navežejo. So primerni ljubljenčki za ljudi vseh starosti, nekateri jih po značaju primerjajo s psi. Veljajo za ene najinteligentnejših glodavcev in jih lahko navadimo, da se odzovejo na ime ter jih naučimo različnih trikov. Sicer so po naravi nočna bitja, vendar se hitro privadijo na naš dnevni ritem življenja.

 

 

Zgodovina in izvor

Kljub latinskemu imenu Rattus norvegicus siva podgana ne izvira z Norveške, ampak je v Evropo najverjetneje prišla iz osrednje Azije v začetku 18. stoletja. Zaradi svoje velikosti in iznajdljivosti je kmalu prevladala nad svojo sorodnico črno podgano (Rattus rattus) in praktično poplavila nekatera mesta, kjer je imela hrane na pretek.

Prvi zapisi o udomačenih podganah izvirajo iz Anglije iz 18. in 19. stoletja. V tistem času so lovilci in rejci podgane namreč prodajali za krvav šport, kjer so majhno areno napolnili s podganami in stavili, kako hitro jih bo pes, navadno terier, pobil. Ker pa so razne barvne mutacije, kot npr. albino, tudi pri divjih podganah razmeroma pogoste, so take podgane rejci hranili in vzrejali naprej, jih udomačili in prodajali kot hišne ljubljenčke. Domača podgana je tako pravzaprav le udomačena verzija divje sive podgane.

V začetku 20. stoletja je bila v Angliji organizirana prva razstava podgan, kmalu po tem pa so bila v tujini ustanovljena tudi prva društva ljubiteljev podgan. Približno istočasno so podgane začeli uporabljati tudi v znanstvene namene.

 

 

Videz

Pri podganah ne ločimo pasem, poznamo pa več tipov kožuha, vzorcev, barvnih variacij in ušes. Obstajajo celo podgane brez repa. Povprečna velikost podgane je med 22 in 27 cm, k čemur moramo dodati še 17 do 22 cm, kolikor znaša dolžina podganjega repa (ki je poraščen s kratko dlako in ne gol, kot je prepričan marsikdo). Odrasli samci so navadno večji in težji od samic, povprečno tehtajo med 400 in 600 g, samice pa od 300 do 400 g.

Barvne mutacije so precej pogoste že pri divjih podganah, pri domačih pa jih poznamo še toliko več. Najpogostejši vzorec je hooded (angl. hood – kapuca), ko podgana izgleda, kot da ima na glavi kapuco, čez hrbet pa nekakšen »plašč«. Med ljubljenčki pri nas pogosto najdemo tudi enobarvne podgane z belo liso na prsih ali trebuhu ter belimi tačkami in konico repa (angl. Irish), povsem enobarvne podgane (angl. self) pa so pri nas redke. Pojavlja se še vzorec haski, ko ima podgana na glavi in hrbtu črto, ki s starostjo bledi. Ta vzorec je sicer lahko skoraj katerekoli barve, najpogosteje pa je črn ali siv. Drugi vzorci so še masked (bela z liso na glavi), blazed (z belo liso na obrazu), bareback (s »kapuco« na glavi, ki pa se ne nadaljuje po hrbtu) idr. Obstajajo celo siamske podgane, ki so, podobno kot siamske mačke, temneje obarvane po gobčku, ušesih, tačkah in na korenu repa.

Najpogostejše barve pri nas so aguti (rjavo-črno-siva), črna, bež in bela, poleg tega pa obstajajo še barve kot so modra, cimet, srebrna, čokoladna, jantarna in druge. Podganje oči so lahko črne, temno ali svetlo rdeče, lahko pa se pojavlja t.i. »odd-eye« mutacija, kjer sta očesi različnih barv. Ušesa so lahko navadna ali dumbo (nekoliko večja, bolj okrogla in položena nižje na glavi). Dlaka je lahko gladka, skodrana (rex) ali svilnata, obstajajo pa tudi popolnoma gole podgane ter podgane, ki so poraščene le po nekaterih delih telesa in ki jim dlaka neprestano odpada in raste nazaj (angl. patchwork).

 

 

Vedenje

Tega sami ne moremo nadomestiti ne glede na to, koliko časa dnevno namenimo svoji podgani. Podgane, ki živijo same, pogosto razvijejo vedenjske motnje, tudi če se (po našem) ves čas ukvarjamo z njimi. Nasprotno pogostemu prepričanju z dvema podganama ni nič več dela, kot z eno, prav tako pa se dve podgani na človeka ne navežeta nič manj, kot ena sama.

Večina komunikacije poteka na nam neslišnih frekvencah, nam slišna zvoka pa sta predvsem cviljenje (z njim izražajo nelagodje ali bolečino) in škrtanje z zobmi (za izražanje ugodja, lahko pa tudi hudega razburjenja, strahu in bolečine). Naklonjenost tako ljudem kot drugim podganam izkazujejo s česanjem, umivanjem ter nežnim grizenjem.

Zaradi stroge hierarhije in teritorialnosti moramo biti zelo previdni, ko združujemo podgane, ki se še ne poznajo. Spoznavanje mora potekati počasi in postopno, sicer lahko pride do hudih poškodb ali celo smrti. Podgane, ki ne marajo družbe drugih podgan, so resnično redke in po navadi gre za starejše nekastrirane samce, ki so več mesecev ali celo let živeli brez družbe druge podgane. Kljub temu pa se včasih zgodi, da moramo vložiti več tednov ali celo mesecev truda, preden lahko dve podgani končno bivata skupaj. Tudi zato je bolje, da že takoj na začetku posvojimo dve podgani iz istega legla.

 

 

Prehrana

Podgane so vsejede. Na njihovem jedilniku mora biti dnevno poleg mešanice ali briketov, narejenih posebej za podgane, tudi sveže sadje in zelenjava in nekajkrat tedensko košček mesa.

Kot priboljšek jim lahko ponudimo skoraj vse, od oreščkov in suhega sadja do piščančjih kosti. Na seznamu prepovedane hrane so surov krompir, surovi arašidi in surov fižol, prav tako zanje niso primerni ostanki našega kosila, saj je naša hrana zanje preveč začinjena. Za samčke so prepovedani še sokovi citrusov, ki povzročajo težave z ledvicami.

Podgane morajo imeti ves čas na razpolago svežo vodo, najbolje v napajalniku. Tudi hrano naj imajo na voljo ves čas.

Predvsem pri samcih je pogosta preobčutljivost na beljakovine, zato naj prehrana odraslih podgan ne bi vsebovala več kot okrog 14-15% beljakovin. Vedeti moramo tudi, da podgane ne morejo bruhati, zato moramo biti resnično previdni, da ne zaužijejo hrane, ki je zanje strupena.

 

 

Zdravje in nega

Povprečna življenjska doba podgan je od 2 do 3 leta, vendar se vse pogosteje srečujemo s primeri, ko podgane živijo tudi 4 leta ali več. Ker podgane vsako zdravstveno težavo precej dobro skrivajo, je dobro, da najpogostejše bolezni poznamo že vnaprej in jih tako lažje odkrijemo.

Podgane pogosto trpijo za boleznimi dihal. Če slišite, da podgana med dihanjem piska ali hrope in pri tem opazite še rdeč izcedek iz oči in nosu (ni vedno prisoten!), jo čimprej peljite k veterinarju. Pogosto se pojavljajo tudi vnetja ušesa, katerega glavna simptoma sta izguba ravnotežja in nagibanje glave vstran. Pri samičkah so pogosti tumorji mlečne žleze in hipofize. Najučinkovitejša preventiva proti tumorjem je sterilizacija, saj se pojavijo pri do 70% nesteriliziranih samičk, pri sterilizirani pa je pojavnost le do 4%. Sterilizacija preprečuje ali zmanjšuje možnost pojava drugih zdravstvenih težav, zato sterilizirane samičke v povprečju živijo dlje. Kastracija samca vpliva predvsem na njihovo obnašanje – nekastrirani samci pogosto postanejo teritorialni in agresivni. Kastracija te težave odpravi, hkrati pa preprečuje tudi nekatere bolezni in skoraj povsem odpravi markiranje z urinom.

Da morebitno bolezen odkrijemo dovolj zgodaj, je priporočljiv tedenski pregled podgane, ki nam vzame le nekaj minut. Podgano pretipamo, pregledamo njene zobe, kožo in dlako. Pozorni moramo biti na kakršnekoli spremembe dlake, telesne teže ali obnašanja, morebitne zvoke pri dihanju, otekline ali neprijeten vonj iz ušes ali gobčka. Če opazimo kakršnokoli nenadno spremembo v vedenju, vonju ali videzu podgane, je potreben obisk veterinarja.

Pri podganah so zdravstvene težave žal precej pogoste, na njihovo prepoznavanje in zdravljenje pa se pri nas spozna le malo veterinarjev. Zato je priporočljivo, da ustreznega veterinarja najdemo, še preden ga zares potrebujemo. S podganami imajo največ izkušenj v Ambulanti za ptice, male sesalce in plazilce na Veterinarski fakulteti v Ljubljani.

Nega podgan ni zahtevna. So zelo čiste živali, ki se hitro navadijo na uporabo stranišča za podgane. Čistijo se še pogosteje kot mačke in pri tem opravilu jih lahko zalotimo večkrat dnevno. Tudi kremplje in zobe si brusijo same, zato jih ni potrebno umivati, česati ali jim striči krempljev. Izjema so le starejše in bolne podgane, ki težje same poskrbijo zase, zato jim moramo pri teh opravilih včasih pomagati. Podgane same po sebi nimajo močnega vonja, vendar je treba zaradi označevanja teritorija z urinom redno skrbeti za čistočo kletke.

 

 

Socializacija, učenje, druge živali, otroci…

Če posvojimo ali kupimo dobro socializirano podgano, mladič ne bi smel imeti težav pri navajanju na novo okolje. Taka podgana bo že takoj prvi dan plezala po nas, radovedno raziskovala svoj novi dom in okolico, vzela hrano iz roke in tako naprej. Ne bo je motilo, če jo prijemamo, božamo, verjetno se bo tudi sama želela igrati z nami. Prepogosto pa se zgodi, da mladiči ali odrasle podgane niso ustrezno socializirani, se prejšnji lastniki z njimi niso dovolj ukvarjali ali pa so enostavno že po značaju nekoliko bolj plašni. Take podgane lahko tudi grizejo, zato moramo biti pri rokovanju z njimi bolj potrpežljivi in previdni.

Pri podganah gre ljubezen resnično skozi želodec in s pomočjo priboljškov jih lahko naučimo marsikaj. S pomočjo hrane novo podgano navajamo na našo družbo, kasneje jo lahko naučimo tudi različnih trikov. Podgane nikoli ne kaznujemo, ampak le nagrajujemo želeno vedenje, pogosto pa nas razumejo tudi, če z njimi komuniciramo »po podganje«. Tako na primer podgane, ki nas je med igro nekoliko pregrobo ugriznila ali popraskala, ne zapremo v kletko, ampak raje zacvilimo in prekinemo igro, kot bi to naredila druga podgana.

Če imate poleg podgan doma še kakšne druge živali, je potrebna previdnost in strogo ločevanje živali. Mačke, psi, kače in dihurji podgane dojemajo kot plen in so ji zato nevarni. Hkrati pa podgana živali, ki so manjše od nje (hrčki, miši, drugi mali glodavci, manjši ptiči in plazilci…), tudi vidi kot plen in jih lahko resno poškoduje ali celo ubije. Najprimernejša družba za podgano je tako druga podgana.

Ker so dobro socializirane podgane nežna in prijazna bitja, so primerni ljubljenčki tudi za otroke. Vendar pa je treba imeti otroka pri druženju s podgano ves čas pod nadzorom, saj jo lahko otrok po nesreči poškoduje.

 

 

Nakup podgane

Pri nakupu podgane preverite, da je žival zdrava. Podgana naj bo živahna, radovedna in pozorna na okolico. Kožuh mora biti čist, negovan in svetleč, oči in smrček brez izcedkov. Pozorni bodite tudi na morebitne zvoke ob dihanju (zdrava podgana ne cvili, ne piska in ne hrope). Če je v kletki več podgan skupaj, pozorno preverite zdravstveno stanje vseh, saj je veliko bolezni nalezljivih. Pozorni bodite tudi na okolje, v katerem podgana živi, ki naj bo čisto in primerno urejeno.

Ker so podgane spolno zrele že pri 5 tednih, mladiče pa imajo lahko skozi celo leto, se odsvetuje nakup dveh podgan različnega spola. Samec in samica morata biti namreč strogo ločena, če želimo preprečiti neželena legla. Če vseeno želite imeti podgane različnih spolov, bo potrebno samca kastrirati oziroma samico sterilizirati, poseg pa se lahko opravi šele po 3-4 mesecu starosti. Po kastraciji samca je treba počakati še vsaj 3-4 tedne, preden ga lahko združimo s samico. Najbolje je tako posvojiti oziroma kupiti dve ali več podgan istega spola. S tem se tudi izognemo morebitnim težavam pri naknadnem združevanju podgan, ki se med seboj ne poznajo.

Karakter samčkov in samičk se nekoliko razlikuje, zato tudi razmislite, kateri spol podgane vam bolj odgovarja. Samčki so večji in bolj leni, raje poležavajo v naročju, imajo pa nekoliko bolj izrazit vonj in svoj teritorij označujejo bolj, kot samičke. Samičke so nekoliko manjše in bolj aktivne, njihov vonj pa je manj izrazit. Seveda pa to pravilo ne drži vedno in sta aktivnost in značaj živali odvisna od posamezne podgane.

 

 

Dobra alternativa nakupu pa je tudi posvajanje živali. Najprej povprašajte v zavetiščih ali različnih društvih za zaščito živali, preverite oglase na forumih, socialnih omrežjih, spletnih oglasnikih in drugod po internetu. Več o posvajanju živali pa si lahko preberete tukaj.

Preden se odločite za nakup ali posvojitev podgane, se prepričajte, da je to primerna žival za vas. Upoštevajte, da:

• boste za žival skrbeli 2-3 leta, lahko tudi več,
• razmislite, kje bo žival v času vaše odsotnosti (počitnice, dopust…),
• boste morali vsak dan nameniti nekaj ur prostega časa samo podgani,
• bo potrebno v prostorih, kjer bo podgana prosto spuščena, poskrbeti za njeno varnost,
• so stroški za veterinarsko oskrbo lahko zelo visoki.

Podgane, predvsem njihov urin, lahko pri nekaterih ljudeh povzročijo hudo alergično reakcijo, zato se pred nakupom prepričajte, da ne sodite mednje!

 

Koristne povezave:

• Rat fan club (koristne informacije za nove in izkušene lastnike podgan, napotki za oskrbo, združevanje, zdravljenje…podgan): http://ratfanclub.org
• Rat guide (koristne informacije predvsem v zvezi z zdravjem in oskrbo podgan): http://ratguide.com
• AFRMA – American Fancy Rat and Mouse Association (informacije o oskrbi, zgodovini, vzreji podgan, o tipih kožuha in ušes, barvnih variacijah…): www.afrma.org

Facebook:

• Podgane so zakon: https://www.facebook.com/groups/170983846325135/
• The Rat Fan Club: https://www.facebook.com/groups/Ratfanclub/?fref=ts
• Rats Are Awesome: https://www.facebook.com/groups/RatsandMiceareAwesome/?fref=ts