Ste pripravljeni na psa?

Psi so najpopularnejši hišni ljubljenčki. O tem, kako se odgovorno odločimo za posvojitev oziroma nakup katerekoli živali, smo že veliko pisali. Če le na kratko povzamemo – psa bodisi posvojimo v zavetišču, ali pa rodovniškega psa kupimo pri odgovornem vzreditelju. Kupovanje t. i. »pasemskih psov brez rodovnika« na spletu je tvegano in v večini primerov tesno povezano z grozljivim izkoriščanjem živali za človekov zaslužek. Pogosto prinese mnogo več zdravstvenih in vedenjskih težav, kot veselja.

Tokrat je prispevek namenjen lažji predstavi, kaj sploh pomeni imeti psa. Informacije bodo še posebej prav prišle tistim, ki se za psa odločajo prvič. V spodnjem prispevku podajamo najpomembnejše informacije, vprašanja in odgovore, ki jih je dobro imeti še pred posvojitvijo psa, ter na kratko orišemo oskrbo psa v različnih starostnih obdobjih. Na dnu pa boste našli tudi nekaj uporabnih povezav do dodatnega branja na temo vzgoje in oskrbe psov.

Odgovornost za vse življenje

Vsaka žival je odgovornost za vse življenje. Psi pri tem niso nobena izjema. Če posvojimo pasjega mladička, lahko pričakujemo, da bomo z njim živeli tudi 13 let in več. Življenjska doba je odvisna predvsem od pasme oziroma velikosti psa, pa tudi od njegovega zdravstvenega stanja in oskrbe, ki mu jo nudimo. A kaj to pravzaprav pomeni?

To pomeni, da se morate še pred nakupom vprašati, kaj bo čez pol leta. Pa čez dve, pet, deset, petnajst let. Seveda se vedno lahko zgodi kaj nepredvidljivega, na marsikaj pa se vseeno lahko pripravimo. Recimo, da počasi zaključujete študij, tako da vam ni treba hoditi na predavanja, diplomo pišete od doma in tudi občasno študentsko delo, ki ga opravljate, poteka večinoma doma. Doma ste torej veliko, časa za psa je dovolj. Kaj pa, ko diplomirate? Se zaposlite? Boste še vedno veliko doma? Boste imeli še vedno toliko časa za psa, kot ga imate zdaj? Kako boste poskrbeli za psa, če se vam življenje postavi na glavo? Imate koga, ki bo pomagal pri vzgoji in oskrbi, ali se za ljubljenčka odločate sami? Če živite v najemu, ali delodajalec dovoli, da imate psa? Kaj pa, če se boste morali preseliti?

To nikakor ne pomeni, da ljudje, ki živijo sami ali pa v najemu, ne morejo imeti psa – daleč od tega. Treba pa se je zavedati, da je za ljubljenčka lažje skrbeti ob pomoči partnerja, družine ali prijateljev in da pogoste selitve niso stresne le za vas, ampak tudi za vašega psa. Vedno je dobro imeti plan B in se vnaprej dogovoriti za morebitno pomoč in podporo, če jo boste slučajno potrebovali.

Pes je družinski član

Psi so naši družinski člani. Čeprav radi poležavajo na vrtu in čas preživljajo zunaj, je človeška družba zanje še kako pomembna. Če vam ideja o hišnem ljubljenčku v stanovanju ni všeč, pes najbrž ni primerna žival za vas. So namreč družabne živali, ki za dobro počutje potrebujejo bližino ljudi.

Eno glavnih vprašanj pred nakupom ali posvojitvijo psa je vsekakor: »Ali se vsa družina strinja s tem?« Si res vsi želite psa? Se res vsi strinjate, da si boste stanovanje delili s kosmatim štirinožnim prijateljem? Če je odgovor na ta vprašanja »ja!«, se sprašujte naprej. Bo pes smel na kavč? V katere prostore bo lahko šel, je kakšen prostor »prepovedan«? Ste psa vsi pripravljeni vzgajati na enak način in se držati enakih pravil? Pri tem je treba poudariti, da psi radi spijo na kavču in za kvaliteten spanec potrebujejo udobno in mehko ležišče. Če se odločite, da je kavč prepovedan, mu je treba v bivalnem prostoru zagotoviti ustrezno enakovredno nadomestno ležišče.

Psi tudi niso ustvarjeni za samoto in jo težko prenašajo. Do neke mere jih sicer lahko navadimo, da sami počakajo doma, vendar je prav, da razmislimo tudi o svojem življenjskem slogu. Radi potujete, hodite na obiske ali izlete? Ste pripravljeni svoje hobije in vsakdanje aktivnosti prilagoditi tako, da se vam bo lahko pridružil tudi pes?

Izbira ustreznega psa

Žal prepogosto videz igra glavno vlogo pri izbiri pasjega sopotnika. Pa bi moral pravzaprav biti na zadnjem mestu. Pri izbiri psa se vprašajte predvsem, zakaj si psa želite. Bo to le družabnik, s katerim želite čim več časa presedeti pred televizijo in se crkljati na kavču? Potem bo manjši družni pes prava izbira, razposajeni ovčarji ali lovski psi pa znajo biti nad vašimi idejami o prijetnem preživljanju prostega časa nekoliko razočarani. Radi hodite na izlete in iščete psa, ki bo lahko hodil z vami? Potem kratkonogi psi, zelo veliki psi ali pa psi s potlačenim gobcem (npr. mopsi, buldogi in podobno) niso prava izbira. Živite v bloku in bi bil lahko pasji lajež moteč za sosede? Pasme, znane po laježu ali tuljenju ne pridejo v poštev. Imate veliko obiskov in potrebujete psa, ki se ne bo razjezil na vsakega novega obiskovalca? Potem je namesto pastirske pasme bolje izbrati kakšno drugo. Imate doma druge hišne ljubljenčke, na primer morske prašičke? Potem raje ne razmišljajte o terierjih.

Ob posvojitvi odraslega psa iz zavetišča običajno že poznate značaj psa in veste, kaj približno lahko od njega pričakujete. Osebje v zavetišču vam lahko pomaga izbrati psa, ki bo kompatibilen z vami in z vašim življenjskim slogom. Ne po videzu, ampak po svojem značaju in sposobnostih. Če pa se odločate za nakup pasemskega mladička, pa se prej dobro pozanimajte o tem, za kakšno delo je bila pasma vzrejana v preteklosti. Gre za čuvaja, lovca ali družabnika? Gre za bolj trmasto in svojeglavo pasmo, ali pasmo, ki rada sodeluje s človekom? Pasmo, ki rada poležava, ali pasmo, ki je znana po vzdržljivosti in zmožnosti za daljše izlete?

Nenazadnje se je treba vprašati tudi, koliko časa ste pripravljeni nameniti negi psa. Če vam ideja o rednem krtačenju ni preveč všeč, je bolje izbrati kratkodlakega psa.

Ko ne gre vse po načrtih

Včasih vse dobro premislite in splanirate, pa gre vseeno kaj narobe. Psa si na primer zaželite kot sopotnika, ki vas bo spremljal na izletih, pa zaradi zdravstvenih težav ne sme več hoditi v hribe. Ali pa si želite psa, s katerim bi zjutraj poležavali na kavču in vam ideja o zgodnjem vstajanju resnično ni všeč, pes pa je najbolj navdušen nad sprehodi nekje med peto in šesto uro zjutraj. Morda ste psa želeli izšolati za reševalca, pa mu tako delo enostavno ne leži? Kaj potem?

S tem, ko psa pripeljete domov, prevzamete odgovornost zanj. Prav je, da ga sprejmete takega, kot je. Skrbništvo psa prinaša veliko veselja in prijetnih trenutkov, pomeni pa tudi nekaj odrekanja in prilagajanja. Vsak pes ima svoj značaj in svoje zmožnosti, ki jih je treba spoštovati in upoštevati.

Z lastništvom živali pridejo tudi stroški

Med redne stroške, povezane z oskrbo psov, lahko štejemo predvsem hrano. Cena je seveda odvisna od velikosti psa, vrste hrane (surova ali briketirana hrana, doma pripravljena ali vnaprej pripravljena itd.) ter morebitnih alergij in drugih zdravstvenih posebnosti, zaradi katerih mora biti pes na posebni dieti. Povprečni mesečni strošek kvalitetne hrane, priboljškov in žvečilk za srednje velikega psa je okoli 70 – 100 eur.

Temu je treba dodati še druge stroške, na primer: ležišča, igrače, povodce, oprsnice, plašček za mrzle dni, pri dolgodlakih psih še striženje. Recimo, da je na leto takih stroškov za okoli 200 eur na leto. Pri mladičkih nekoliko več, saj moramo upoštevati, da opremo hitro prerastejo, za navajanje na sobno čistočo pa boste potrebovali tudi plenične podloge in malo večjo zalogo čistil.

Potem je tu pasja šola. Strošek je povsem odvisen od tega, kaj želite s psom početi in ali se pojavijo kakšne vedenjske težave. Če se boste odločili samo za osnovni tečaj vzgoje, boste za to odšteli nekje od 150 eur naprej, če pa se boste s psom želeli udeleževati še raznih prijetnih aktivnosti, kot so delo z nosom in tečaji socializacije, pa bo ta znesek seveda višji.

Najpomembnejše omenjamo na koncu – veterinarska oskrba. Če je pes zdrav, boste za redna cepljenja odšteli okoli 30 – 60 eur na leto. Če pa pride do kakršnihkoli zdravstvenih težav, pa zneski hitro narastejo, pri zahtevnejših posegih tudi v štirimestne številke. To je nekaj, na kar mora biti pripravljen vsak pasji skrbnik in priporočljivo je imeti nekaj denarja privarčevanega izključno za veterinarske storitve.

Imeti psa torej ni poceni. Pred nakupom dobro premislite tudi o svojih finančnih zmožnostih.

Pasji mladički

Največ pasjih skrbnikov se odloči za mladička. Treba pa je vedeti, da vzgoja mladička zahteva veliko potrpljenja in časa. Pasji mladiček je, podobno kot človeški otrok, svoje prve mesece življenja povsem odvisen od svoje mame. Njeno vlogo ob nakupu oziroma posvojitvi prevzamete vi. Ni dovolj, če si pri tem vzamete le nekaj dni dopusta – vzgoja pasjega mladiča traja več mesecev. Gre za obdobje, polno smeha, veselja in pasjih vragolij, hkrati pa tudi skravžljanih živcev, skrbi in testiranja vašega potrpljenja.

Mladički namreč grizejo. Grizejo veliko in vse – svoje igrače, vaše predmete, pohištvo, čevlje, predmete, ki jih najdejo na sprehodu, vse. To vedenje se da seveda do neke mere omiliti in pravilno usmeriti, vendar lahko pričakujete, da boste nekje prvih 6 mesecev pasjega življenja morali dosledno skrbeti za red. Predmete, ki bi lahko bili za psa nevarni ali pa ne želite, da na njih ostanejo sledi pasjih zob, je treba umikati. Morda boste morali nekaj časa paziti, kaj imate obuto ali oblečeno – copati in hlačnice so za ogromno mladičkov namreč najljubša igrača. Tudi na opravljanje potrebe zunaj stanovanja se mladički navajajo več tednov. Nekateri so sobno čisti že pri dobrih treh mesecih, drugi potrebujejo 4 ali 5 mesecev, včasih celo dlje, posebej, če mladička posvojite pozimi ali pa iz vprašljive reje, kjer zunanjega sveta sploh niso poznali. V času navajanja na čistočo bodo po vaših tleh ležale plenične podloge, gotovo pa bo prišlo tudi do kakšne nesreče in polulanega tepiha.

Še pomembneje pa se je zavedati, da mladički ne morejo biti sami. Če morate biti zaradi različnih obveznosti po več ur na dan zdoma, je zato dobro že vnaprej razmisliti o varstvu za pasjega mladička ali o možnosti, da mladička vzamete s seboj v službo. Vendar tudi to s seboj prinaša določene izzive, saj podobno kot človeški otroci tudi pasji mladiček ne bo vašega delovnika preprosto prespal, ampak bo imel o primernih aktivnostih nekaj svojih idej.

Pasji pubertetnik

Ko boste uspešno odpravili grizenje in bo vaš pasji mladenič potrebo pridno in dosledno opravljal izključno zunaj, pa napadejo hormoni. Tudi psi gredo skozi obdobje pubertete, ki traja nekje do 1,5 ali dveh let starosti, pri večjih pasmah tudi dlje. V tem obdobju se pojavi največ neželenih vedenj. Frustracija, ki vodi v lajež, neobvladljivost, hiperaktivnost, nezmožnost nadzora nad lastnimi čustvi, burne reakcije, preizkušanje mej … podobno kot človeški pubertetniki so tudi psi v tem obdobju lahko precej naporni. »Pozabijo«, kar so se naučili. Težje se koncentrirajo, počasneje se učijo, polni so energije, a hkrati hitro utrujeni in posledično nejevoljni. Veliko psov brez doma ostane ravno v tem času, saj ljudje ne vedo, kako se soočiti z njihovim vedenjem. Tudi pri tem vam bodo inštruktorji v pasjih šolah v pomoč, vseeno pa je treba upoštevati, da gre za povsem normalno obdobje odraščanja, ki ga je treba vzeti z mero humorja in doslednosti pri vzdrževanju pravil, ki ste jih postavili že pasjemu mladičku. Ste pripravljeni na leto ali dve pasje pubertete?

Odrasel pes

Pri približno dveh letih (večje pasme pri treh) pes odraste. Takrat se začne umirjati in sledi nekaj let bolj umirjenega sobivanja z nekaj manj skrbmi. A še vedno velja, da pes ne more biti cele dneve sam doma. Še vedno mora vsak dan na opravljanje potrebe, večkrat na dan. Voziti ga je treba na sprehode, zagotavljati mu je treba druženje z drugimi psi, omogočati dovolj miselne zaposlitve in hkrati dovolj možnosti za počitek. Vse to 24 ur na dan, vsak dan. Tudi takrat, ko smo utrujeni, preobremenjeni, ko bi raje še malo spali. Tudi, ko zbolimo. Pes je edina vrsta, ki je za opravljanje osnovnih življenjskih funkcij, kot sta prehranjevanje in izločanje, v celoti odvisna od nas. Mi smo tisti, ki povemo, kdaj in kaj bo pes jedel, mi odločimo, kdaj in kje bo opravljal potrebo. »Zdaj se mi ne da« pač ne more biti opcija.

Potem pa so tu še dopusti, ki jih je po novem treba načrtovati tako, da bo pes lahko šel zraven. Čeprav vedno več hotelov, kampov in drugih turističnih namestitev dovoli pse, to vseeno lahko predstavlja izziv. Potovanja z letalom s psom praktično odpadejo (tudi, če letalska družba dovoli psa, so pogoji za prevoz psa pogosto taki, da jih ne bi privoščili nobenemu živemu bitju). Če pa se že odločimo za dopust brez psa, pa je tu skrb, kdo bo pazil nanj v času naše odsotnosti.

Pasji starčki

Pasja starost s seboj prinese nove izzive. Nekateri so podobni tistim iz obdobja mladička, drugi so novi. Starost pogosto spremljajo zdravstvene težave in s tem povezani stroški. Pasji starčki so tudi bolj občutljivi, težje čas preživljajo sami, zmorejo manj. To spet pomeni prilagoditve in spremembe življenjskega sloga in pogosto tudi našega doma. Hkrati pa to obdobje spremlja več umirjenega, prijetnega druženja z našim pasjim sopotnikom.

Skrb za psa ima torej svoje pluse in minuse. Ne pozabite – psa želite posvojiti vi. Vi ste izbrali njega, ne on vas. Čeprav je prav, da z dosledno in prijazno vzgojo psa naučite pravil, ki veljajo v človeškem svetu in mu pomagate, da se vklopi v vaš vsakdan, se boste morali tudi vi prilagajati psu. Veselje, ki ga prinaša sobivanje s psi, včasih povzroči tudi kakšen siv las in s seboj prinese nekaj odrekanja in prilagajanja. Če ste na to zares pripravljeni, pa razmislite sami.

 

Dodatno branje: