Ko se počutiš kot pokvarjena plošča – razmišljanje prostovoljke o sterilizacijah in kastracijah mačk!

O problematiki prevelikega števila mačk je pravzaprav napisanega že veliko, pa se po mnogih letih ponavljanja in razlaganja počutim, kot da so leta truda in energije šla v nič. Vidnih sprememb ni opaziti, pomoči potrebnih mačk je vsako leto veliko preveč, zavetišča so prenapolnjena, dobrih posvojiteljev je malo.

Informacij zakaj kastrirati in sterilizirati svoje in prostoživeče mačke je na internetu toliko, da človek težko reče, da ni vedel. Pa zgleda hkrati še premalo, da bi se pri številu mačjih mladičev kakorkoli poznalo.

Večina ljudi, ki nasprotuje sterilizaciji in kastraciji, ima ponavadi enake argumente in vprašanja. Odgovore na njih lahko preberete kar tukaj. 

  • Če bomo vse polovili in sterilizirali, jih bo zmanjkalo … 
  • Pa saj bomo imeli samo eno leglo in je zaželeno …
  • Če pokličem in javim lokacijo prostoživečih mačk jih ob posegu iznakazijo …
  • Zakaj kastrirati samca, če so vse samice sterilizirane …
  • Mačke po sterilizaciji oz. kastraciji ne lovijo več miši …
  • To ni naravno …
  • Sterilizacija in kastracija sta prevelik strošek …
  • Pustimo jim užitek …

Morda pa kdaj komu prihranim nekaj živcev in minut z enostavnim deljenjem povezave, da ne rabim vedno znova odgovarjati na ista vprašanja.

Pa pojdimo po vrsti!

Če bomo vse polovili in sterilizirali, jih bo zmanjkalo … 

Če se najprej spustimo v samo matematiko, zakaj jih je absolutno preveč.

Mačke so spolno zrele med 4. in 6. mesecem starosti. Brejost traja od 56 do 62 dni, nova gonitev po kotitvi lahko nastopi v 8 do 10 tednih, če mladiče izgubi pa že v 2 do 3 tednih. Številčnost mladičev v enem leglu pa je seveda odvisna tako od genetike kot tudi od zunanjih pogojev, vendar se giblje med 4 in 6. Povprečna mačja samica ima torej v letu dni 12 do 18 mladičev. Statistika za preživetje zunanjih mačk je pravzaprav grozljiva. Promet, zastrupitve, bolezni in drugi dejavniki naredijo svoje, zato računamo s povprečjem 2,8 preživelih mladičev dvakrat letno in seveda dodamo dejstvo, da se tudi potomci množijo. 

1. leto = 12
2. leto = 67
3. leto = 376
4. leto = 2.107
5. leto = 11.801
6. leto = 66.088
7. leto = 370.092

No, naprej računali ne bomo, ker upam da nam je vsem jasno, v kakšne višave lahko pridejo te številke brez posegov sterilizacije oziroma kastracije.

(vir Arhiv DZZŽ LJ)

Pa saj bomo imeli samo eno leglo in je zaželeno …

11. člen Zakona o zaščiti živali (ZZZiv-UPB3) pravi:

“Skrbnik hišne živali mora z osamitvijo, kontracepcijo, sterilizacijo ali kastracijo živali preprečiti rojstvo nezaželenih živali oziroma tistih živali, katerim ne more ali noče zagotoviti oskrbe po tem zakonu.”

To je pogosto slišana grozljivka za vse nas, ki nam je za mačja bitjeca mar, ki se trudimo, da bi za vsako mačjo dušico bilo ustrezno poskrbljeno. Da bi imela vsaj varen dom, kvalitetno prehrano in veterinarsko oskrbo. Zakaj grozljivka?

Že z enim samim mačjim leglom mladičev, čeprav gredo v dobre domove, se zmanjša možnost za nov dom vsem tistim, ki nanj čakajo v zavetiščih. Vsem tistim, ki so prijazni in na cestah, ker so zavetišča prenapolnjena ali ker jih še ni opazil nekdo, ki bi poskrbel zanje. Ker so za večino ljudi nevidni. 

Razen če boste sami poskrbeli vsaj za sterilizacije vseh samic iz legla nikakor ne morete zagotoviti, da ne bo ravno potomka vaše mačke čez 3 leta odgovorna za 376 mačk. Ste pripravljeni čez 3 leta sterilizirati/kastrirati in na vseh nivojih poskrbeti za takšno število živih bitij, ki ste jih pravzaprav zakrivili z “enim leglom” vaše mačke? 

Načeloma imajo zavetišča določene zahteve, ko oddajajo živa bitja, njihovi zaposleni in seveda tudi prostovoljci pa izkušnje, katerim ljudem gre živo bitje zaupati. Mačke nekdo, ki je neodgovoren, ne poskrbi niti za osnovne potrebe, mu mački izginevajo in umirajo po tekočem traku, ne bo dobil, kljub lepim besedam in obljubam. Kam se torej tak človek obrne, ko išče novo mačko, ker mu je že petnajsto povozil avto/zastrupil sosed/ubila lisica/…? Ste prepričani, da ne bo mladiča, ki ste ga gledali odraščati prve tri mesece (kolikor je zakonsko določeno, da morajo mačji mladiči ostati pri mami) oddan ravno takemu? Vam je vseeno?

O strošku kvalitetne oskrbe mačje mamice in mladičev ne bomo izgubljali besed, saj žal pri večini ljudi še vedno velja prepričanje, da za vse poskrbi mačja mama. Če zna in zmore. Veliko najstniških mačjih mamic pa tega ne zmore in ne zna. Če opomnim, mačka je odrasla pri približno enem letu, prvo gonitev pa ima lahko že pri štirih mesecih in leglo pri starosti pol leta. Se vam zdi ok, da človeška deklica zanosi in ima otroka pri prvi menstruaciji, pa recimo tam pri 12ih, 13ih letih? Prav tako je v današnjem času vsem jasno, da mora biti prehrana nosečnice kot tudi prehrana breje živali kvalitetna, da v primeru zapletov pri porodu sledi carski rez, da … No, raziskujte cenike in začnite razmišljati.

(vir Arhiv DZZŽ LJ)

 

Če pokličem in javim lokacijo prostoživečih mačk jih ob posegu iznakazijo …

Mačke imam rad, zato jih pač hranim. Ne želim pa da se jih sterilizira, ker se jim označi uhelj in so potem iznakažene…

Torej jim dajete boljše pogoje, za večja in pogostejša legla, še večje število mačk, ki gredo po možnosti v nos nekaterim sosedom, ki jih odstranjujejo na neprimerne načine? Da jih zastrupljajo, pobijajo in se jih znebijo kakor se jim pač zazdi?

Zakaj se jih označuje tako, da se odreže vršiček uhlja?

Ste kdaj poskusili loviti prostoživeče mačke v koloniji kjer se je njihovo število razbohotilo “samo” na 50 in je od tega 20 črnih, 20 klasično tigrastih, le 10 pa je takih barv, da jih lahko človek loči že od daleč? Mislite, da gredo vse naenkrat v živolovke, se vse hkrati odpelje in problem je rešen za vedno? Žal temu ni tako. So lokacije, kamor se hodi tudi mesece, kjer po možnosti kakšne samice nikakor ne ujameš, ljudje vedno znova odmetavajo nove mladiče, ker so “tam so itak mačke, se bodo že znašli”. Kako ločiš na novo odvrženo črno mačko, ki se ji lahko približaš le na 15 metrov, od črne mačke, ki je že zdavnaj sterilizirana? So mačke, ki gredo večkrat na led. Torej se kljub temu, da so bile že odpeljane na sterilizacijo, ponovno ujamejo v živolovko. Veterinar pri samcu kar hitro vidi, da je kastriran. Tudi če je je že v tretje ujet v živolovko z namenom kastracije zaradi tega preživlja neizmeren stres, za katerega vemo, da tudi pri živalih oslabi imunski system. Kar je še posebej slabo za brezdomno žival. Kaj pa samica? Je res potrebno samici večkrat kirurško odpirati trebušno votlino, da se ugotovi steriliziranost? Ravno zaradi takih primerov (in ni jih bilo malo) se je povsod po svetu uveljavilo, da se sterilizirane/kastrirane nikogaršnje mačke označi s prirezom uhlja, kar se seveda naredi med tem, ko je mačka še v narkozi. Poseg zato ni boleč, za razliko od razcefranega uhlja med mačjim pretepom.

(Vir Arhiv DZZŽ LJ) 

Zakaj kastrirati samca, če so vse samice sterilizirane …

S kastracijo samcev se zmanjša število pretepov. Že s tem se jim izboljša kvaliteta življenja, če ne zaradi drugega pa zaradi manjšega števila pretepaških poškodb. Med mačjo populacijo se tako s parjenjem, predvsem pa s slino ob pretepih, širita dve za mačke zelo nevarni bolezni. Prva je mačja levkoza (FeLv) in druga virus imunske pomanjkljivosti (FIV), ki je mačja različica človeškega HIVa. 

FIV pri mačkah povzroči vnetja ustne sluznice (tudi če je maček hranjen, se težko prehranjuje in izgublja telesno težo), vnetja oči, nevrološke težave, znižano število krvnih celic, motnje v funkciji ledvic, tudi raka. Kot rečeno gre za virus, ki je podoben človeškemu HIVu in povzroča oslabljenje imunskega sistema, zato največkrat mačka ubijejo sekundarne infekcije: toksoplazmoza, hemoplazmoza, mačji infekciozni peritonitis (FIP), infekcije črevesja, vnetje zgornjih dihal, infekcije z mačjim herpesvirusom, kalicivirusom, vnetja ledvic in mehurja, pljučnice in še kaj.

FeLv povzroča motnje krvi, raka (tudi levkemijo), nevrološke motnje, sistemske infekcije -toksoplazmozo, kriptokokozo, FIP, infekcije prebavnega trakta (vnete dlesni ali celotne ustne votline), bakterijske infekcije, kronične driske, bolezni kože, bolezni dihal (predvsem kronično vnetje zgornjih dihal), oči, sečil in še kaj.

Če je muc okužen z eno ali (večkrat tudi) obema človeku in drugim živalim nenevarnima virusoma, ima skrben dom, minimalno stresa, kvalitetno hrano in veterinarsko podporo, lahko živi prav dobro in dolgo mačje življenje. Si predstavljate koliko stresa ima v vsakdanjem življenju zunanji muc? Boj za preživetje, pretepi za teritorij, skrb za hrano, izogibanje nevarnostim. Redna veterinarska oskrba? Kvalitetna hrana? Žal okuženi prostoživeči in lastniški zunanji mački največkrat končajo v kakšnem grmovju, kjer v mukah in bolečinah počasi dočakajo svoj konec. Če imajo srečo jih ugleda nekdo, ki mu je mar in ga odpelje vsaj na evtanazijo, da se muka ne vleče tudi več dni ali tednov.

Manj je teritorialnega vedenja, markiranje z uriniranjem je za večino ljudi zelo moteče in maček, ki neprestano označuje svoj okoliš, bo slej ko prej naletel na človeka, ki ga bosta polulan avto ali fasada zmotila do te mere, da se bo nad žival spravil na ne preveč human način. Redki so, ki bodo zadevo reševali s kastracijo tujega/nikogaršnjega mačka, bolj verjetno je nastavljanje strupa ali podoben način reševanja svojega premoženja pred mačjim urinom.

(vir Arhiv DZZŽ LJ)

Prihranili smo vam vse slike najbolj grozljivih prizorov, ki jih srečujmo praktično vsak dan!

Sterilizacija in kastracija sta prevelik strošek…

Kar se tiče prostoživečih torej nikogaršnjih mačk tukaj ni izgovora. Za sterilizacije/kastracije nelastniških mačk je dolžna po finančni plati poskrbeti občina v sodelovanju s pogodbenim zavetiščem. Vaša dolžnost je, da jih pravočasno obvestite (in v nekaterih občinah izpolnite birokratske občinske obrazce). Pravočasno pomeni takoj, ko mačko opazite, ne ko pripelje že drugo leglo mladičev, skupaj z visoko brejo potomko iz prvega legla.

Ko gre za lastniško žival je pa to stavek, ki mi da vedeti, da si pravzaprav živali v resnici ne morete privoščiti. Če gledam območje Ljubljane, kjer prebivam in velja za najdražjo, se gibljejo cene sterilizacije med 56 in 90€ za kastracijo pa med 42 in 80€. 

Če izvzamemo preostale, ravno tako enkratne, stroške ob pridobitvi mačke, kot so transportni box, praskalnik, wc, itd, vas bo mačka na mesečni ravni stala minimalno 60 porcij hrane, pri kateri velja pravilo: “manj kvalitetno pomeni na dolgi rok večje veterinarske stroške”. Seveda tudi pesek za opravljanje potrebe (cenejši večkrat pomeni slabše vpijanje in pogostejšo menjavo – tudi če ste zelo neobčutljivi, mačke niso in zna se zgoditi, da bo zaradi slabšega peska iskala “alternativna stranišča”). Na spletni strani ene izmed najbolj obiskovanih trgovin za male živali, je povprečna cena srednje kvalitetnega obroka 0,9€, kar nanese 54€ mesečno samo za hrano. Se vam zdi sterilizacija/kastracija še vedno velik strošek? Preverite seveda tudi cene veterinarskih storitev, ki vas čakajo ob slabši kvaliteti hrane. Od stomatoloških posegov, gastritisov, težav z jetri in ledvicami dalje.

To ni naravno …

Končati življenje pod kolesi avtomobila je pa narava? Kaj pa res sploh še je naravno. Ceste, avtomobili, kosilnice, strupi za podgane in polže, so produkt človeškega delovanja. Streljanja, pobijanja s koli, v vrečke zvezani mladiči, utopljeni v rekah in kropih tudi niso del narave. Se vam zdi to boljša rešitev? Torej enačite preventivno kontracepcijo z detomorom? 

Bodimo odkriti, tudi domača mačka – Felis catus, v našem okolju ni naravna. V resnici je invazivna tujerodna vrsta, uvožena s področja Afrike, kriva za skorajšnje izumrtje nekaterih vrst ptic, plazilcev in tudi insektov, ki pa so del naše naravne biodiverzitete. Je eden izmed največjih plenilcev. Po Evropi zaradi tega dejstva sprejemajo tudi določene ukrepe. V nemškem mestu Walldorf so zaradi zaščite redkega škrjančka v toplejšem delu leta (torej v času gnezdenja) prepovedali zunanji izhod vsem lastniškim mačkam. 

To seveda ne pomeni, da jih je treba pobijati – tudi tukaj živa bitja ščiti zakonodaja, ki v 3. členu ZZIV pravi: Nihče ne sme brez utemeljenega razloga povzročiti živali trpljenja, bolezni ali smrti. Mačke so z nami že kar nekaj stoletij. Le odgovorno ravnanje s svojimi in nikogaršnjimi pa bi rešilo večji del nastalih težav. Seveda se človek vpraša tudi, koliko so osebna prepričanja o (ne)naravnosti utemeljen razlog za vse trpljenje bolnih in poškodovanih, ki ga vsakodnevno videvamo.

Mačke po sterilizaciji oz. kastraciji ne lovijo več miši …

Bojazni za to nikakor ni. Domače mačke so lovci v svoji osnovni biti. Tudi zavrženi sesni mladiči, ki so imeli srečo, da jih je našel nekdo, ki je bil pripravljen na celonočna dežurstva s hranjenjem po flaški, brez “lekcij mame mačke” v igri že lovijo (sicer igračke, repke sorojencev ali karkoli se jim že zazdi, da je potrebno uloviti), še preden so pripravljeni za odhod v nove domove. Največkrat še preden zmorejo samostojno prehranjevanje. Torej svojo lovsko naravo pokažejo veliko pred reprodukcijsko zrelostjo. Tako nekako, kot se neke bistvene karakterne lastnosti pokažejo že pri majhnemu otroku, pa če se potem kdaj v življenju odloči imeti potomstvo ali pa ne. Povezave med lovom (pa naj gre za miši ali pa vašo nogo, ki se ponoči premakne pod odejo) in sterilizacijo/kastracijo ni.

Pustimo jim užitek …

Užitek in zabavo pri spolnosti doživljajo le človek, delfin in nekateri primati. Vse ostale vrste spolnosti ne doživljajo tako, za veliko njih je to dejanje boleče.

Pravzaprav je za mačke to en velikanski stres. Mačji samci sledijo svojim hormonskim tendencam, poveča se število pretepov za samice, poškodbe pri mačjih pretepih se zagnojijo – nezdravljene z antibiotikom lahko vodijo v sepso in smrt, hranjenje postane sekundarnega pomena, shujšajo, bolj so dovzetni za različne bolezni. Pri samicah je še slabše. Se večkrat sprašujem, če ne doživljajo svojega življenja, kot da bi ženska imela vsako leto otroka v vojnih razmerah. Pomanjkanje hrane, strah pred nevarnostmi, iskanje primernega zavetja, samci, ki za namen ponovnega parjenja pobijajo mladiče. Psi, ujede, lisice in nenazadnje tudi človek, ki jim potomce odvzame in se jih znebi. Si predstavljate? Že tako ni zadostne hrane, ste na robu z močmi, potem pa je treba poskrbeti še za kopico lačnih ust. 

Res je užitek, ni kaj.

Poleg že vsega naštetega ima ta enkraten minimalen poseg tudi druge pozitivne stranske učinke, kot sta odsotnost rakavih obolenj na rodilih in testisih, za samice ni možnosti mastitisa, vnetij rodil, samci zmanjšajo svoj teritorij, ni glasnega oglašanja ob parjenju, manj markiranja, pa še kaj bi se našlo. Mnoge živali v obdobju parjenja zbežijo od doma. Zaradi hormonske zaslepljenosti bolj pogosto končajo pod avtomobilskimi gumami in tudi tukaj se lahko izognite stroškom veterinarske oskrbe za svojega povoženega ljubljenčka oziroma pogledu na njegovo razmrcvarjeno truplo.

Razlogov proti kastraciji oziroma sterilizaciji svojih in nikogaršnjih mačk torej ni. Upam, da če ste že pristali na tej strani in vse prebrali, tukaj vprašanja za ali proti ni več. Sterilizirajte in kastrirajte svoje mačke!

 

Tamara Cholewa