Zakon, ki pomeni napredek – ne nevarnost
Zahvaljujemo se avtorici pisma, Maruši Kovačič, za dovoljenje za objavo. Besede, ki jih je namenila svetnikom Komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pred sprejetjem Novele zakona o zaščiti živali odražajo tudi naša stališča – živali si zaslužijo osnovno spoštovanje, varnost in dostojanstvo. Verjamemo, da lahko z glasovi, kot je njen, dosežemo spremembe, ki jih živali nujno potrebujejo.
Vir: pixabay.com
Spoštovani svetniki Komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano,
ste se kdaj vprašali, kaj pomeni preživeti vse življenje zaprto v kletki – brez prostora za gibanje, brez svetlobe, brez najmanjše oblike nežnosti? Ali si sploh znate predstavljati bolečino pujska, ki mu brez vsakršne anestezije odrežejo testise – v imenu »učinkovitosti« in »ekonomskega interesa«?
Ta trenutek, ko nasprotujete ukinitvi kletk za kokoši do leta 2029, ko zavračate prepoved kastracije pujskov brez anestezije in ko celo izražate pomisleke ob osnovni zaščiti psov in mačk – se vprašajte iskreno:
Ali res zagovarjate pravičnost do slovenskega kmeta in konkurenčnost slovenskega kmetijstva, ali pa preprosto branite stare, zastarele prakse, ker niste pripravljeni ali sposobni poiskati boljših, bolj odgovornih rešitev? Medtem pa živali trpijo – tiho, v ozadju, skrite pred očmi javnosti, vi pa upate, da nihče ne pogleda preblizu.
Zato hvala medijem in aktivističnim skupinam, ki vztrajno razkrivajo, kar bi mnogi najraje skrili.
Veste, dragi svetniki, tukaj nihče ne zahteva revolucije. Pa čeprav bi mogoče bila potrebna. Novela zakona ne prinaša drastičnih sprememb. V resnici prinaša le minimum – človečnost in spoštovanje do najbolj ranljivih bitij, ki jih imamo za hrano. Bitij, ki so jih včasih častili, danes pa jih brez milosti izkoriščamo in ponižujemo.
Kaj nam pomaga, če se pri mizi zahvaljujete bogu za hrano, medtem ko bi se morali zahvaliti kravi? Tisti, ki je dala svoje telo, ne da bi imela izbiro. Veste, prava hvaležnost ni v molitvi – je v ravnanju.
In ne, nisem »zmešana veganka«, ki hodi po svetu bosa in protestira ob vsakem vogalu, kot nas radi popredalčkate, da bi lažje utišali vse, kar vas spravlja v nelagodje. Sem mlada izobražena punca iz vasi, z dobro službo v korporativnem svetu. Jem meso in nosim čevlje, s katerimi vsak teden obiščem lokalno tržnico, kjer kupim sadje in zelenjavo. Meso naročam pri lokalnem kmetu, ker verjamem v slovensko kmetijstvo in želim podpreti pošteno delo. Kupujem jajca iz proste reje in slovenske mlečne izdelke. Sem tudi tista, ki pobira pasje iztrebke svojega psa – tudi na travnikih, ki jih kosijo za seno – ker verjamem, da je spoštovanje skupnega prostora enako pomembno kot spoštovanje življenja.
Absolutno podpiram slovensko kmetijstvo – ampak takšno, ki ima prihodnost. Ne takšno, ki temelji na zanikanju napredka, empatije in osnovne etike. Nič od predlaganih sprememb ni radikalno. So samo človeške.
Ta zakon ne bo uničil kmetijstva. Ne bo zaprl vaških gospodarstev. Bo pa končno povedal, da v tej državi še znamo prepoznati in zaščititi osnovno dostojanstvo živih bitij.
Kar zadeva vaše pomisleke glede označevanja mačk – iskreno težko razumem, zakaj bi bila osnovna sledljivost in zaščita problem. Mikročip ne pomeni nobene pretirane regulacije. Pomeni pa, da se izgubljene mačke lahko vrnejo domov, da preprečimo nenadzorovano razmnoževanje in razbremenimo zavetišča, ki že zdaj delujejo prek svojih zmogljivosti. Strošek čipiranja je minimalen – trenutno pa celotno breme nosijo prostovoljci (verjetno vas med njimi ni), zavetišča, občine – in živali, ki vse to občutijo najbolj neposredno.
Ko je na neki kmetiji preveč mačk in pride še ena breja, vsi vemo, kaj naredi tisti kmet, ki mu ni mar za življenje. Ne sterilizira, ne odda mladičev, ampak jo preprosto “odstrani” – tiho, za hlevom, kot bi odstranjeval odpadek.
To je pogosto isti človek, ki bi rad še naprej kastriral pujse brez kakršnekoli protibolečinske zaščite. Ki vzreja kokoši v temi, stisnjene druga ob drugo, na truplih že poginulih živali, ki jih nihče več ne opazi. Isti kmet, ki mladičem odstranjuje kljune z vročim rezilom, da se med sabo ne bi kljuvali od stresa in tesnobe.
To so vsakodnevne prakse, ki jih vi svetniki spodbujate – in takšnih praks v Sloveniji ne moremo več opravičevati. Takšnih kmetov ne smemo več zagovarjati. Kmetijstvo, ki temelji na trpljenju, ni ne trajnostno, ne slovensko – in predvsem ni vredno podpore.
Želim si, da bomo svojim otrokom lahko z dvignjeno glavo povedali, kako smo ravnali z živalmi. Ne pa da bomo iskali izgovore.
Zgodovina se vas bo spomnila. In vsak od vas ve, na kateri strani bo hotel stati, ko se bo moral pogledati v ogledalo.
S spoštovanjem – a tudi z globoko bolečino,
Lep pozdrav,
Maruša Kovačič
Novice